Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

VERYUSED ARTISTS

Pictures From A Privat Life, 2 x CD

Samozaložba, 2005

Dvojni redni albumi praviloma veljajo za komercialni samomor, založbe so se jih vedno otepale, kolikor je bilo le mogoče. Ali izbor skrčijo v en album ali pa plošči objavijo posebej, po letu ali dveh. Trženje glasbe ima pač svoje zakonitosti, premalo ni dobro, tudi preveč ni dobro.

Vse drugače je, če se izvajalec odloči za svoja načela delovanja, kar ga sicer stane širše pozornosti. Potem ko so člani Veryused Artists v preteklih dvajsetih letih dodobra okusili razmerja moči na domačem glasbenem prizorišču in uvideli, da s pošteno avtorsko glasbo ne prideš daleč, so se odločili, da prvi »pravi« album objavijo v samozaložbi, le za tiste, ki so jim sami pripravljeni prisluhniti. Torej brez vseh obveznih promocijskih dejavnosti, končno je vsebina dvojne plošče dokaj intimna, in malokdo je pripravljen podobe iz privatnega življenja deliti vsem po vrsti …

Pesmi niso objavljene na dveh CD-ploščah le zaradi obsežnosti, temveč se delijo na mirnejši prvi disk in nekaj udarnejše nadaljevanje na drugem disku. Šele v vrhuncih drugega dela se Veryused Artists približajo frenetičnosti skupine Baby Can Dance, iz katere sta izšla glavna člana Veryused Artists, Dragan Tomašević in Branka Smodiš. Kajti tokrat Dragan in Branka ob pomoči basista Mačka in bobnarja Grma izhajata iz drugih občutij, tistih, ki nekaj pomenijo predvsem njima. Glasba je brez bremena dokazovanja postala preprostejša, lahkotna, nikakor pa ne cenena in lahka, kajti pozornejši posluh razkrije množico detajlov, ki kažejo na pretekle izkušnje in zrelost skupine.

Kitarske linije so neverjetno čiste in navdihnjene. Dragan uspe iz neštetokrat prijetega akorda izpeljati melodijo, ki pritegne s svežino in notranjim vznemirjenjem. Navdihnjene preproščine je sposoben le glasbenik, ki je preposlušal in preigral najrazličnejše pristope h glasbilu in jih znal z avtorsko vizijo umestiti v svoj izpovedni okvir. Najboljši je, ko ga zanese v blues, tam se sreča s prefinjeno igro Jeffreyja Leeja Pierca iz The Gun Club. Sicer pa so nekatere zglede Veryused Artists zakodirali kar v naslove pesmi (Here She Comes – Velvet Underground, Burning From The Inside – Bauhaus …) in tam pobrali tisto, kar jim glede na lastna hotenja ustreza.

Po novem se tudi Branki ni treba več naprezati, da bi se enakovredno kosala z agresivno zvočno gmoto. Sedaj ima njen glas jasno mesto v skupini. Lahko celo zadrhti, pa se to sliši kot del njene izraznosti. Ker je ta bolj odkrita in intimna kot kdaj prej, je to dovolj drzna odločitev. Končno bo poslušalec posvetil več pozornosti besedilom, ne le ekspresivnosti petja.

Za druga člana skupine ne ostane veliko možnosti. Pesmi so postavljene na kitarsko spremljavo in glas. Povsem zadošča zgolj spremljevalna vloga basa in bobnov, še vedno pa so potrebni skladnost, ujemanje in razumevanje skupnega početja. In Veryused Artists se zelo dobro razumejo.

Janez Golič