Club Transmediale

Klub Maria An Ostbanhof, Berlin, od 3. do 11. 2. 2006

Club Transmediale, glasbeni del berlinskega festivala Transmediale, je letos preimenoval svojo opredelitev iz festivala elektronske glasbe v festival pustolovske (»adventurous«) glasbe. V prejšnjih letih je spoštoval formulo »elektronsko = eksperimentalno in progresivno«, in povabljeni so bili tisti, ki so raziskovali predvsem računalnik kot glasbilo. Letos so organizatorji raje izbrali projekte, ki več pozornosti posvečajo stališču do sveta in konceptu delovanja, kot da bi iskali izvajalce posameznih formatov ali žanrov. Zato je bilo dogajanje veliko bolj odprto, na odrih so se znašle elektronske in elektroakustične skupine, ki mešajo glasbo s kolektivnimi improvizacijami, happeningi, freeform folkom, freakdoomom, psihedeličnimi in humornimi provokacijami. Skupna tema vseh večerov je bila Being Bold in slišali so se globoki klubski zvoki, dadarave, drone metal, cutup meditacije, elektronski weird folk, različni crossi, fusioni in podobno, vse pa je bilo pospremljeno z videoinstalacijami različnih umetnikov in kolektivov. Vsak večer je bil tematsko zaokrožen in posvečen sorodnim glasbenim izrazom, bolj po stališčih do glasbe kot po glasbi sami.

Vse se je dogajalo v klubu Maria an Ostbanhof (MAO), ki je za revijo de:bug (elektronska kultura) po berlinski Panorami in offenbaškem Robertu Johnsonu tretji najbolj priljubljen »ravetempelj« na prostoru Nemčije, Švice in Avstrije. Dogajanje poteka istočasno na dveh odrih, zato je odločitev, kje si boš polnil ušesa, večinoma zelo težka. Na žalost sem bil prisoten samo na treh večerih; z nekaj stavki so opisani tisti, ki si po mojem mnenju to najbolj zaslužijo.

Petkova tema Being Bold On The Dance Floor je obljubljala spontanost, ironijo, provokacije ter glasbo, namenjeno poslušanju in plesu. Glavni oder sta prva zasedla Eats Tapes (Marijke Jorritsma + Gregory Zifcak), ki sta s plesno eksplozijo house beatov, ojačenih z noise vložki in dodanimi veselimi zvoki primitivnih računalniških igric ter risank spravila množico v gibanje. Pozitivne glasbene vibracije mutiranega acid tehna duo izvablja iz doma narejenih in prirejenih sintetizatorjev, »ritem mašin« in hrupnih (»noise-making«) igračk, torej brez računalnikov.

Sledili so prvaki dunajske scene in zvezde večera Ilsa Gold, ki so nastopili pod naslovom Zgodovina tehna – tragedija v šestih dejanjih. Tempo, nabit z menjavami in presekan s kabaretnimi vložki na meji provokacij, me je glasbeno pustil hladnega, medtem ko so bile kabaretne intervencije sila zabavne. Ilsa Gold so junaki zgodnjih rave generacij, samooklicani kralji scheiss housa in dadarave provokatorji; na berlinskem nastopu ni manjkal njihov veliki hit I'm a raver baby, why don't you kill me, katerega pretirano razširjanje je preprečila Beckova založba (sic!). Dobil sem občutek, da je zaradi omejenega časa nastopa prevladal koncept nastopa, katerega posledica je bila bolj pasivno občinstvo. Zato bi jih zelo rad slišal še kje drugje.

Rancho Relaxo All Stars so zasedli drug oder in poganjali eklektično mešanico duba, minimala, countryja (!!!), free folka, ambienta, ki nas je počasi odpeljala na zasanjan sprehod. Recimo, če bi Wim Wenders danes snemal Pariz Teksas, bi bili rančarji idealen soundtrack. Elektronsko superskupino je leta 1989 ustanovila newyorška tehno legenda Abe Douque in po različnih zasedbah in občasnih mrtvih tekih so danes spet v polnem pogonu. Na nastopih uporabljajo kitare, računalnike, kitajske harfe, violine in še nekaj eksotik.

V soboto je bil daleč najzanimivejši spored na drugem odru z naslovom SCIAK! AAAARGH!, ki je bil nadaljevanje lanskega koncepta Wasted (ki je medtem zrasel v samostojen festival) in je bil že lani nekaj posebnega (npr. Jason Forrester aka Donna Summer, Duran Duran Duran – tudi znanci slovenskih odrov). Brutalno in smešno, vznemirljivo in lepo, spolirano in grobo, agresivno in zabavno: vse naenkrat, hkrati pa še velika pozornost, usmerjena v nastop, kostumi, maske in interakcija s publiko so značilnost izvajalcev tega večera. Pričakovanja so bila velika in moram priznati, da so jih nastopajoči izpolnili, bolje rečeno presegli. Najprej Extreme Animals (duo iz Pittsburga/San Diega), ki proizvaja visoko nabit noise tehnopop. Nastop je že skoraj predstava, visoka energija, pobesnelo bobnanje in breakcore sempli nikogar v dvorani niso pustili hladnega.

Sledil je silovit napad iz dežele vzhajajočega sonca. Začela je Doddodo – majhna punčka (črna barva prek oči, obraz, napol zakrit z lasmi, okrašena s kitkami in plišastimi igračami) je najprej osvobodila mizo vseh elektronskih pritiklin, ki so jih za sabo pustili Extreme Animals, zatem je nanjo postavila sempler v velikosti ženske torbice, splezala na mizo, vzela mikrofon v usta, začela rjoveti in hkrati spuščati nabrite breakcore semple kitarskih riffov, bobnov, japonskega folka, countryja ter še marsičesa, medtem pa rahlo poplesovala, koketirala s publiko, rjovela, cvilila in dajala ritem s trkanjem mikrofona ob mizo. V prostor je spravila neverjetno pozitivno energijo in publika je zbezljala v divji pogo. Visokooktanska mešanica breakcore noisa in kulture, ki jo najbolje simbolizira rubrika Japan Schoolgirls Items iz revije Wired, v kateri predstavljajo tisto, kar je trenutno popularno med mladimi Japonkami (npr. ovojnice za kreditne kartice, najtanjše kemično pisalo na svetu (0,18 mm – dvakrat širina lasu), žvečilni gumi, nabit z phytoestrogeni, ki menda vpliva na rast prsi, printer, s katerim natisneš jpg-sliko na noht …). Proti koncu nastopa se ji je pridružil Gulpepsh – japonski princ beatboxa, ki je počasi prevzel mikrofon in zatem v 45 minutah dobesedno izdihnil skrajno kompleksni beat zvok, produciran le z glasom in mikrofonom. Fascinantno, kaj zmorejo človeške glasilke.

Kot tretji del udarca iz Osake je spuščal Ove-NaXx. Japonski breakcore, ZF-zvoki, industrijski beati, mešani s sempli deathmetalskihkitar, distorzijami, speed rago, tradicionalnimi japonskimi melodijami ... dvorana je sledila vsaki njegovi potezi. Trio iz Osake je bil vrhunec tega, kar sem slišal v glasbenem delu festivala. Trenutno so vsi trije v Evropi, in če jih imate možnost videti, vam ne bo žal.

Ponedeljkov večer The Happy Electropop Music Machine je bil namenjen klovnovskemu princu avantgarde, pionirju semplanja in glasbenemu inovatorju, človeku, ki je verjetno prvi na svetu igral tisto, kar danes imenujemo elektropop, in nenazadnje tistemu, ki se je uprl zapiranju elektronske glasbe v akademske kroge. Življenjska zgodba Jeana Jacquesa Perreyja se bere kot knjiga. Leta 1962 je začel igrati na verjetno prvo elektronsko glasbilo ondioline. V Franciji ni imel uspeha, zato mu je Edith Piaf predlagala selitev v Ameriko. Tam je skupaj z različnimi partnerji snemal albume in pisal glasbo za animirane filme, reklame. Sodeloval je z Waltom Disneyjem, Angelom Badalamentijem in drugimi. Danes ga štejejo za enega prvih elektronskih glasbenikov in njegove sample uporabljajo mnogi. Skupaj s sedanjim partnerjem Dano Countrymanom je v Berlinu predstavil nov album, ki bo izšel poleti (če bo imel srečo: če bo našel založnika). Koncert pred nabito polno dvorano je na žalost razočaral. Glasbi manjka točno tisto, česar so imeli vsi prej omenjeni bendi v obilju in kar je z velikimi črkami zapisano v opredelitvi programa. Manjka ji stališče. Ali mogoče manj kruto rečeno, njegovo stališče je ostalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Dejstvo, da igraš na elektronsko glasbilo, je danes preprosto premalo. In če je svetla stran njegove kariere navdih mnogim elektronskim glasbenikom (npr. Air), ima njegova pot tudi temno stran, ki se je razvila v »terasni one man band«. Po skladbah z naslovi Atomic Twist (!) in Electronic Samba (!!!) ter precej medli priredbi Strangers In The Night sem zapustil prizorišče. Albuma ne bom kupil.

Vse v vsemu, trije večeri, ki potrjujejo tisto, kar pravzaprav že vemo. Tehno rešujejo humor, zlitja in različne intervencije. Zelo zanimivi so neevropski in neameriški izvajalci, saj so razvili svoj pogled na znane vzorce. Zato sem še toliko bolj besen, ker mi je ušel večer Interlace, kjer so igrali, godli, vrteli ali karkoli že glasbeniki iz Čila, Mehike, Argentine, Kanade, Turčije, Rusije in Poljske. Hja, no, pač ne moreš imeti vsega.

Samo Geršak