ULAN BATOR

Klub Mostovna, Nova Gorica, 16. 2. 2006

»Manj ljudi je prisotnih, pomembnejši je dogodek,« je že Tony Wilson tolažil nastopajoče, ki so stopili na oder povsem praznega kluba Hacienda, če naj verjamemo epizodi v filmu 24-urni žurerji, da bi tezo podprl, pa je Tony hitro navrgel zadnjo večerjo in Arhimeda.

Kaj tako prelomnega za človeško zgodovino se tistega četrtkovega večera v novogoriškem klubu Mostovna sicer ni zgodilo, ampak ni bilo prvič, da manj je bilo obiskovalcev, boljši je bil koncert. Skratka, obiskovalcev nas je bila le peščica, zato pa smo bili prisotni priča enkratni koncertni izkušnji, nastopu francoskega tria Ulan Bator. Da, skupina je tokrat nastopila v prvotni, povsem francoski zasedbi, iz časov, ko so še tipali, kako in kaj. Začetniško nerodnost so ponazorili že z imenom, prvi glasbeni koraki so se jim zdeli kot pešačenje iz Francije v glavno mesto Mongolije …

Minilo je dobrih deset let in v tem času so se njihova pota dodobra premešala. Nesporni vodja in edini stalni član zasedbe, Amaury Cambuzat, je našel somišljenike v Italiji in sproti tudi speljal glasbo v vse bolj sprejemljive vode. Vsaj na ploščah so Ulan Bator zveneli tako, medtem ko so v živo iz sebe vedno znali iztisniti energijo avtorsko močnega novorockovskega benda.

Očitno medtem, ko je Amaury deloval po svoje, druga prvotna člana nista počivala. Vse pesmi, tako stare, ki so jih tudi posneli kot trio, kot kasnejše, ko ju sploh ni bilo zraven, so zvenele enako prepričljivo in suvereno. Prav ritmična sekcija, basist Olivier Manchion in bobnar Franck Lantignac, sta tvorila tisto kompaktno, izredno čvrsto podlago, na katero se je oprl Amaury in nanjo položil ravno prav distorzirane kitarske akorde. Kvalitete skupine smo lahko prepoznali po določenih znakih, pristopu k igranju, nenazadnje je h končnemu pozitivnemu vtisu prispeval za spremembo odličen zvok. Ulan Bator so bili pravzaprav kvartet, k triu na odru bi skoraj morali prišteti mojstra za mešalno mizo.

Ulan Bator so tokrat zveneli močno, ampak nikoli čez mejo nasilja nad glasbo. Vedno so znali brzdati agresivnost, jo nadzirati v neki posebni senzibilnosti, ki jo najbolje določa francosko petje, mestoma skoraj šepet pevca Amauryja. Zaradi te »značilnosti«, ki si jo Ulan Bator kar nočejo vzeti, jih ločimo od številnih ameriških, natančneje newyorških skupin, s katerimi bi jih lahko zgolj po zvočnih podobnostih površno primerjali. In vedno, ko bi že zdrsnili v znane koordinate, se približali preživelim vzorcem igranja, so se znali pravočasno obrniti nazaj k sebi. To je bilo razvidno tako v poskusih solističnih pobegov kot v kabaretnih trenutkih, ko bi postali že skoraj všečni, če ne bi Amauryjevo izvajanje na orglah »pokvaril« Olivier Manchion z vpadom zazankane disonance na akustični kitari.

Ulan Bator, v katerikoli zasedbi že, so sedaj nekaj drugega kot Ulan Bator pred desetimi leti. Njihovo potovanje ni več nerodno iskanje, sedaj brzijo odločno in v vse smeri. Sicer Amaury in Olivier pač ne bi mogla postati prava, redna člana kraut legend Faust. Po zaslugi že rednih nastopov Ulan Bator pri nas se lahko po snemanju težko pričakovanega novega albuma Faust v naših logih nadejamo tudi koncerta teh.

Janez Golič