Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: BIGor

Damir Avdić

Bosanski psiho

Nekateri ga poznajo kot člana punk-rockovske skupine Rupa u zidu, drugi kot Damirja Avdića ali pod umetniškim imenom Diplomatz, s Tolminskega pa se je razširil nov nadimek: Bosanski psiho.

Ob nastopih v Pivki in Ljubljani je marca nastopil na Underground Kantout Festu v centru MINK. To je bil njegov že tretji nastop v Tolminu, kjer razmišljajo, da mu podelijo tolminsko državljanstvo. Na poti domov, v Tuzlo, se je pijača z ljubljanskimi prijatelji razvlekla v celotedensko druženje. Našel se je čas tudi za dva nastopa v Ljubljani (v lokalu Čarli in v Channelu Zero v Metelkova mestu), ostalo pa ga je dovolj tudi za pogovor ob dobri bosanski kavi.

Ali se imaš za kantavtorja?

Kdor pride na moj koncert, mu je takoj jasno, da nimam nobene veze s kantavtorstvom. Sem kot klasična skupina brez basista in bobnarja, še bolj agresiven, ker ena oseba dela vse, in publika je hote ali nehote prisiljena sodelovati v tem. Ko imaš za sabo celo skupino, je veliko laže, tudi publiki. Tako pa je »zajebano« meni in publiki. Toda če imaš skupino, moraš razmišljati o aranžmajih in tako se ponavlja kalup kitica-kitica-refren-kitica.

Verjetno ti je laže pisati pesmi?

Pravzaprav, kako sem sploh začel? Igral sem v skupini Rupa u zidu, ki je zadnjič nastopila leta 2000. Posneli smo album, ki ga zavestno nismo izdali, imeli smo nekaj koncertov, potem je basist diplomiral, bobnar pa je šel študirat na Dunaj. Rupa u zidu ni razpadla, le ne igramo. Sam sem naprej pisal pesmi, ki sem si jih igral doma in ves čas razmišljal, kaj naj z njimi. Razmišljal sem o elektronskih podlagah, o duetu boben-kitara. Na to niso vplivali White Stripes! Že leta 1995 sem nenačrtno nastopil z bobnarjem Primožem iz IN4S na festivalu Exponto v Ljubljani. Bil je zelo dober zvok, izpadlo je perfektno in še atraktivno za povrh in ta izkušnja me je ves čas zasledovala. Istočasno pa se je odvijala še vzporedna zgodba. Večino stihov sem nameraval odigrati čisto sam na odru v neglasbenem performansu, ki bi temeljil na mimiki obraza. Cel performans sem imel v glavi, a ves čas sem se spraševal, kje naj začnem, kaj naj naredim, da bi stopil na oder. In tako se je to naravno združilo. Iz dveh stvari je nastala ena. Pesmi so mi šle z lahkoto od rok, medtem ko je performans zahteval neko drugo energijo. Tako sem se odločil, da bodo pesmi ostale tako surove, kot so, da jih bom igral, dokler je besedilo, če mi bo všeč rif, pa ga bom podaljšal. Nato sem slučajno nastopil.

Kje?

V Kopru, pri Marku Breclju, v MKC, leta 2004. Takrat sem igral v SCH in pred odhodom na oder, mi je Teno, ki je vedel, kaj delam, predlagal nastopiti. Časovnih omejitev ni bilo in Brecelj me je najavil v svojem slogu. Zmeden sem stopil na oder, brez prekinitve sem igral petnajst do dvajset minut in na koncu rekel: hvala! Odziv publike me je presenetil in prepričal, da zadeva deluje. Potem sem razposlal posnetke po vsej nekdanji Jugoslaviji in bil povabljen na prvi festival Viva La Pola v Pulo leta 2004, kjer sem nastopil kot Diplomatz. Nekaj mesecev pozneje sem prvič nastopil v Tolminu.

Tvoji teksti so zelo neposredni in močni. Kakšni so odzivi nanje? Ali so razlike med različnimi predeli nekdanje Jugoslavije?

Ni jih! Najbolje je opisati dogodek v Mostarju. Nastopil sem na festivalu, na katerem so bili neki Francozi, in ko sem končal nastop, so mi povedali, da me vabijo v Francijo v sklopu gostovanja mostarske kulturne ekipe. Spoznal sem jih in videl, da so bili navdušeni nad nastopom. Ampak, saj pojem v bošnjaškem jeziku, in to sam s kitaro!? Razumem, da greš v drugo govorno deželo s skupino, ki igra punk ali elektroniko, ampak jaz sem sam, zgolj s kitaro in besedilom!? Vprašal sem jih, kaj so sploh razumeli. Nastop! Moj nastop prevaja besedilo. Kdor želi razumeti, razume, tisti, ki noče, pa ne bo razumel, tudi če mu narišeš. Na moje nastope ne moreš priti zaradi šminke ali da bi se pokazal – ostal boš ali pa odšel.

V glavnem nastopaš na bolj rockovskih koncertih.

O tem sploh ne razmišljam, to je stvar publike.

Danes je veliko tako imenovanih one-man-bendov.

Moj cede je blaga različica tistega, kar dobiš v živo, kjer dobiš ta ekstremni del. Pri meni je vse v prvem planu, zato pravim, da je cede prva informacija, živ nastop pa je bistvo te informacije. Nimam se na kaj skoncentrirati, stopim naprej in to sem. Na koncertu skačem iz enega čustva v drugo, tako kot me nosi tisti trenutek. Nimam se za one-man-band, niti ne igram te igre. Nisem kantavtor, me pa ne moti, če mi tako rečejo.

Kako pa nastajajo besedila? Gre za eksplozijo, o kateri ne razmišljaš preveč?

Gre za besedilo zgodbe, ki se nadaljuje, beseda za besedo, stih za stihom. Večina besedil so kratke zgodbe, konec koncev pišem in objavil sem roman Most na krvi (Na Krvi Ćuprija). Moj prvi album sem podnaslovil kot soundtrack k temu romanu, v katerem so nekateri dialogi besedila mojih pesmi. Puščam prostor svobodi in ne sledim nobeni niti, pustim ji, da gre, na koncu se tako ali tako vse sestavi.

Tvoje igranje kitare je zelo fizično, kitaro držiš kot ...

Bombo!

Da, kot pištolo! Tudi besedila in glasbo ter cel nastop lahko primerjam z nastopi Rupe u zidu. Ali gre za njeno nadgradnjo, podaljšek?

Ko so ljudje prvič slišali cede, so rekli, kaj bi šele bilo, če bi bili zraven še bobni in bas. Odgovoril sem jim, da bi to bila Rupa u zidu, ki jo že imam. Ko pa so me videli v živo, so ugotovili, da ničesar ne potrebujem, ker gre za drugačno zgodbo. Kitara pripoveduje besedilo, ker podčrtuje vse izgovorjene besede in na koncu udari piko. Prav imaš, gre za nadgradnjo Rupe u zidu. Ne bežim pred tem, vendar gre za različni zadevi.

Kako se nate odziva domači kraj, Tuzla?

Tuzla je dobro sprejemala Rupo u zidu. Moram povedati, da še nisem nastopil v Tuzli. Zakaj? Ko je Zdenko Franjić z založbe Slušaj najglasnije izdal moj prvi album v majhni nakladi, se to sploh ni razvedelo. Potem so se pojavile možnosti, da bi roman in plošča uradno izšla v BiH. Čakal sem, da bi izpeljal celotno promocijo, a se je zadeva zavlekla in povlekel sem se nazaj. Toda zdaj bo v kratkem nastop v Tuzli in sodeč po odzivih ljudi sprejemajo moje početje podobno kot tukaj.

V svojem romanu opisuješ čas med vojno in po njej, dogajanje med leti 1992 in 2002. Skozi roman in pesmi se odraža pogled človeka, ki je vse to doživel.

Povem, kot vidim. Po vojni sem odšel za nekaj let živet v Ameriko. Vsi moji današnji pogledi, vse, kar sem doživel v Bosni in Ameriki, se je zbrusilo samo od sebe. Ko greš nekam drugam, vidiš stvari »olupljeno«. Prej je bilo bistvo skrito pod težo številnih nepomembnih zadev. Ko pa greš iz svoje domovine, ti ostane samo bistvo.

Kako je nate vplivalo življenje v Ameriki?

Ves svet živi na enem ogromnem predsodku. Kjerkoli si, povsod je predsodek. Oni imajo predsodke o nas – ko sem prišel tja, sem ugotovil, da imamo predsodke o njih. Ta predsodek sploh ni problematičen, če razumeš, da ga imaš, in se boriš proti njemu. Težava je v tem, da ljudje živijo ta predsodek. Ko sem bil tam, je prišlo do trčenja. Prišel sem iz dežele, ki so jo videli na poročilih, in seveda je bilo posamezniku povsem nerazumljivo, ko sem mu na vprašanje, kaj sem delal v življenju, odgovoril, da sem igral v bendu. On o vojni, jaz o bendu! Tudi meni je bilo tudi ogromno stvari nedojemljivih. Živel sem v San Franciscu in na Haight-Ashburyu sem naletel na knjigarno z anarholiteraturo. Prebral sem ogromno knjig o anarhizmu, in ko sem jo zagledal, sem navdušeno vstopil s pričakovanjem nečesa, o čemer sem bral. Prišel sem noter, pogledal naokoli, opazoval ljudi in zdelo se mi je čudno. Prišel sem še drugič, tretjič in po nekaj mesecih se mi je zdelo smešno. V Ameriko nisem odšel s pričakovanji, da se tam dogajajo prizori iz Tarantinovih filmov, vseeno pa sem pod vtisi njihove glasbe in filmov pričakoval, da obstajajo stvari, ki pa od blizu sploh niso takšne. To sem dojel prav v tej trgovini s slogani po zidovih »Bolje spati kot delati!«, »Ne plačujte davkov kapitalistični državi!«. Tako sem nekega dne namerno odšel v to trgovino, da bi začel pogovor s popiercanim prodajalcem in da bi kupil knjigo Live from Death Row Mumije Abu-Jamala. V Ameriki je na knjigah cena brez davka. Ta je stala dvanajst dolarjev, in ko sem pristopil k blagajni, mi je tip zaračunal še davek. Odzval sem se: »Kako, saj na knjigi piše dvanajst dolarjev!?« Tako sva se pregovarjala okoli cene, dokler ni omenil, da ne upoštevam davka. Prav to sem čakal: »Kakšen davek, a nismo anarhisti?!« Tip je bil ves zmeden, razburjal sem se, da ne bom plačal davka, zakaj pa visijo vsi ti slogani na zidu? Celo zgodbo sem začel z namenom, da se začneva pogovarjati, a do tega sploh ni prišlo. Izkazalo se je, da nima nobenega zaledja, saj je bilo prvo, kar me je vprašal, če sem Rus. Kakšno vezo pa ima to z dvanajstimi dolarji! Prisotni v trgovini so naju opazovali z enim očesom. Zahteval sem lastnika trgovine: »Aha, torej obstaja lastnik, kaj pa ti?« »Volonter sem!« »Torej ne delaš za denar. Kaj pa ješ?« »Sendvič!« »Od kod ti denar zanj?« »Delim si ga.« »S kom pa?« »S punco!« »Od kod njej denar?« »Ja, dela!« »Aha, ona dela za denar in z njo si deliš sendvič?« To je banalna zgodba. Oni so za antiglobalizacijo in še-ne-vem-za-kaj, ampak v tem ni drobtinice antiglobalizacije in revolucije. Gre samo za pozo. Namenoma sem vedno znova začenjal s takšnimi verbalnimi konflikti, ker mi je vse skupaj izgledalo prazno in puhlo. Ne verjamem zgodbi, kako zahodna kapitalistična globalizacija na pohodu požira vse pred seboj. V Ameriki sem dobro videl, da tudi njih požira globalizacija, ki pa prihaja z naše strani. Tako kot smo mi pod njihovim vplivom, so oni pod našim, prek imigrantov. Ne verjamem zgodbam, da gibanja in revolucije kaj spremenijo. Stvari se spremenijo same od sebe, ko pride trenutek za to. Prej ali slej vsi diktatorji padejo zaradi svoje politike. Niti ena demonstracija jih ne more prisiliti na kolena, dokler so močni. Gre za nepotrebno izgubo energije, za nepotrebno obračanje pozornosti oblasti nase. Bolje je, da jo pritegneš s konkretnim delom, s pisanjem, glasbo, kakšno drugo umetnostjo ali znanstvenim delom. To se mi zdi bolj učinkovito in boljši način boja.

S tem se ukvarjaš v svojih besedilih …

Ukvarjam se z banalnostjo. Neverjetno je, kako ljudje stalno padajo na banalnosti. V trenutku se prilepijo nanje. Banalnost me iritira. Vedno ista zgodba. Leta 2003 so v Sarajevu na festivalu Futura nastopili Fun-da-mental, super skupina, ki z besedili pove vse. Koncert je bil super, vse je bilo super in v enem trenutku je skupina izvlekla na dan ameriško zastavo z napisom Terrorist no. 1, ki so jo vrgli na tla in jo začeli teptati z nogami, pod odrom pa delirij. To je banalno. Skupina hašišarjev iz Londona, ki je pol življenja živela od socialne pomoči in rola džointe, ki jih financira prav terorist št. 1, pride k nam, ki smo preživeli vojno, in prodaja »Intifado Made in London«. Zato imam prekrižanega Che Guevaro. Nisem bil jezen na ljudi, bilo mi je hudo za Fun-da-mental, ker tega ne potrebujejo, njihova besedila so kristalno jasna, ena vrstica pove vse, bilo pa je tako ceneno. Sistema ne moreš razbiti od zunaj, se pravi z eksplozijo, ampak od znotraj, z implozijo, s katero ga boš tudi ti nadrsal.

Ali si pripravljen? je končal najin pogovor »diplomatz« hardcorovske šole.

BIGor