Sleater - Kinney

Zrela jeza

Dekleta iz skupine Sleater - Kinney so desetletje glasbenega delovanja na rockovski sceni leta 2005 proslavile z odličnim albumom The Woods. Album je za trio iz Portlanda prelomen z več vidikov; po dolgoletnem vztrajanju pri neodvisni založbi Kill Rock Stars so se vendarle odločile, da svoj sedmi album posnamejo pri večji, proslavljeni založbi Sub Pop.

Prestopi glasbenikov med založbami še vedno sprožajo deljena mnenja v glasbeni srenji. Kaj pomeni ta korak za skupino, kakšne nove obveznosti prinaša, kdaj pravzaprav dozori želja po spremembi in kaj je tisto najpomembnejše, ki odtehta odločitev za prestop k večji založbi. Na vsa ta vprašanja sem poiskala odgovore pri Corine Tucker, kitaristki in glavni vokalistki skupine: »Res smo želele narediti nekaj drugega in predvsem temeljito spremeniti okolje. Dejansko nam je sprememba pomagala, začutile smo, da smo vstopile v nov prostor, kjer smo lahko raziskovale tudi in predvsem glasbeno.«

Album The Woods je klasičen rockovski album, ki v podtalju še vedno neguje punkovski naboj, vendar v drzni, novi, sveži preobleki; slišiš lahko odmev rockovske preteklosti (Led Zeppelin, The Who ter na drugi strani melodičnost in razigranost the Slits), ki niansirajo zvočno podobo te godbe tudi v novo tisočletje. K temu je pripomogel tudi novi producent Dave Friedmann, ki je sicer znan po oblikovanju zvoka psihadeličnega popa (Mercury Rev, Delgados), pa vendarle je na albumu The Woods iz Sleater - Kinney izvabil eksplozivni rokenrolski naboj. V tujih časnikih beremo, da snemanje ni potekalo v povsem mirnem vzdušju …

»Nismo se ravno pretepali, ampak včasih kvečjemu prepirali. Večinoma smo se dobro razumeli, z Daveom je lepo sodelovati. Studijski proces pa je bil včasih naporen, ker smo vsi želeli narediti nekaj povsem novega in drugačnega, hoteli smo preseči lastne zmožnosti. Daveov studio je v ruralnem, zahodnem delu zvezne države New York, torej daleč od naših domov in družin, kar je bilo tudi stresno.«

Včasih kakovostni preskok prinese nov način dela, drugačen pristop k pisanju in aranžiranju pesmi. »Za to ploščo smo večino pesmi napisale skupaj. No, včasih katera prinese že končano pesem, ampak večinoma pišemo skupaj. Ko smo šle v studio, smo imele približno deset napisanih pesmi. Dave je seveda imel nekaj pripomb, na primer, če se mu je zdel kakšen del pesmi predolg ali kaj podobnega, in pomagal nam je razporediti material.«

Corine ima ta trenutek, prepričana sem, enega najprodornejših in najbolj prepričljivih ženskih vokalov v rockovski glasbi; v nasprotju z njeno odrsko pojavo in energijo, pa njeni odgovori in razmišljanja delujejo presenetljivo mirno in milo. Prvih kitarskih rifov se je naučila pri svojem očetu, glasbeniku. Kitaro je vzljubila kot izrazno sredstvo, toda resneje je začela peti in igrati šele v svojem bendu Heavens to Betsy. Na enem od nastopov je leta 1992 naletela na takrat sedemnajstletno Carrie Brownstein iz Excuse 17. Naslednjo jesen sta se obe znašli v mestu Olympia (zvezna država Washington). V navdihujočem mestu, polnem umetnosti in glasbe, sta združili moči in začeli izdajati posnetke pri založbah raznih prijateljev.

Leta 1994 sta osnovali skupino Sleater - Kinney. Ime si je izmislila Corine, izposodila si je kar ime ulice v sosednjem mestu. Naslednji dve leti sta minili v iskanju primerne bobnarke, kar štiri so se zamenjale, preden so prek skupnih prijateljev naletele na Janet Weiss, ki je na albumu Dig Me Out (Kill Rock Stars, 1997) zamenjala Avstralko Loro Macfarlane. In to je končno bilo tisto pravo, tisto kar v rockovskem bendu imenujemo sinergija, prepletanje idej, melodij, energij – presežek, ki izskoči v prepoznavno zvočno pokrajino, privlačno in melodično. »Vse tri smo začele hoditi na koncerte, ko smo bile mlade; videle in poslušale smo skupine, ki so s svojo glasbo govorile o naši kulturi in politiki. To so tiste vrste umetniki, ki nas kar naprej navdihujejo, čeprav – saj veš: kar je popularno, je potem drugače,« razkriva začetno navdušenje nad glasbo Corine. Kaj pa konkretna imena, so to prve ženske v rocku? »Doživljamo različne glasbene vplive. Rada imam The Raincoats, The Slits in Patti Smith. Tudi The Clash, The Ramones, The Replacements. Najnovejša plošča, ki sem jo kupila, je The Life's Pursuit od Belle and Sebastian, ki ima nekaj odličnih pesmi.«

Nekateri kritiki radi primerjajo album Dig Me Out z močjo in dinamiko Nirvaninega eksplozivnega albuma Nevermind. Zakaj pa ne? Po daljši turneji, ki je sledila albumu Dig Me Out, so skoraj leto dni nastajale skladbe za nov album The Hot Rock (Kill Rock Stars, 1999), veliko bolj kompleksen in zrel album, ki ponuja spet nove perspektive benda. Pesmi Corine in Carrie sicer ostajajo še vedno dovolj poštene in iskreno osebne, toda v njih je očitna več zrelosti in refleksije, ki ju prinašajo tudi spremembe v njunem zasebnem življenju. Preprostost melodij in čista energija ustvarjajo najmočnejše in najlepše pesmi. Kaj je torej tisti najpomembnejši element dobrega rockovskega zapisa – je to kitarski rif, refren, dober ritem, lirika? »Za dobro pesem ni formule, lahko je vsakokrat drugače. Mislim, da se moraš na nek način dotakniti poslušalca, bodisi skozi zvok ali prek lirike.«

Vse tri glasbenice povezuje izredna ljubezen do glasbe, če sem natančnejša, do rockovske godbe, mišljeno v najširšem pomenu besede. Njihovo iskrenost, spontanost in nenarejenost smo nenazadnje lahko v živo preverili tudi na festivalu Mesto žensk v Ljubljani oktobra1997. Ta vroča energija, želja po ustvarjanju vedno nove glasbe, studijsko delo in preverjanje na turnejah so se potrdili v sedmih izdanih albumih ter desetletju vztrajanja na svetovnem zemljevidu rockovske godbe. Presenetljivo je skupina kljub vztrajanju pri neodvisni založbi, kljub specifiki energične, punkovsko nabrušene in družbeno angažirane glasbe, pritegovala pozornost tudi sredinskega ameriškega glasbenega tiska. Podporo so našle izvajalke tudi pri starosti ženskega roka, Joan Jett, ki jih je v intervjujih večkrat pohvalila v slogu: všeč mi je, da te ženske ljudem naravnost v obraz povedo stvari, ki jim ležijo na duši. Njihov album All Hands on the Bad One (Kill Rock Stars, 2000) vse to izpove skozi prijetne melodije, izredno bobnanje ter inteligentno liriko, začinjeno z odličnimi rockovskimi kitarskimi rifi. V živo so poslastica par excellance, pa tudi na videoposnetkih, ki so jih v preteklih letih posnele za televizijo, lahko navdušeno spremljamo divje vihtenje Carrijinih rok – takole v najboljši maniri Petea Townsenda (njen veliki vpliv), ter ekstremno bobnanje Janet, da o vokalnih sposobnostih Corin ne izgubljam besed. You're No Rock N'Roll Fun je skladbica, za katero so posnele videoposnetek, ki je tako drugačen od prevladujočega blišča in bede MTV, da bi moral navdihniti kakšno najstnico, da tudi sama vzame v roke kitaro. Pa se je zato spremenil odnos skupine do glasbenega posla? »Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad tem, da se moram prilagajati glasbenemu poslu. Dejstvo, da je zaj neodvisna glasba del industrije, mi je tuje. V skupini vedno skupaj sprejemamo vse odločitve, po dolgih pogovorih in dogovarjanjih, in poskušamo delati na svoje način. Seveda potrebujemo denar, ampak integriteta je za vse nas izredno pomembna«.

Kar združuje glasbenice v bendu, je tudi nenehno raziskovanje novih glasbenih področij, novih sodelovanj in iskanje novega zvoka. Z različnimi glasbeni referencami ustvarjajo v kreativnem kaosu, v katerem slavi Corine kot najbolj intuitivna glasbenica. Glasbo, vplive in vsa občutja, ki jo prežemajo, skozi lasten instrument pretvori v novo, samosvojo melodijo. Zajema predvsem pri bolj emocionalnih umetnicah, kot sta Patti Smith in Dolly Parton, pač glede na vizijo, ki jo ima, ko ustvarja določeno skladbico bodisi v rockovski bodisi bolj v maniri folka. Glasbene vplive v skupini združijo in zasnujejo svoj lasten, specifičen zvok. Čeprav so albumi skupine Sleater - Kinney prepoznavni v svojem energičnem rockovskem rifu, prepletanju ženskih vokalov (povečini pojejo vse tri), čeprav albume prežema silna rockovska viba, se v podrobnostih vendarle razlikujejo med seboj. Zanimiva je tudi zasedba skupine, saj imajo le dve kitari in bobne, brez basovske kitare … »Večinoma jaz igram kitaro tako, kot bi kdo drug igral baskitaro. Všeč mi je dinamika vseh treh, ampak kdo ve, kako bo v prihodnje,« odgovarja Corine na vprašanje, ali razmišljajo o razširitvi zasedbe za (vsaj) baskitaristko.

Lirika je pri Sleater - Kinney vedno v stiku z aktualnim družbenim dogajanjem, tu so jeza, žalost, skrb in upanje. V besedilih se rade obregnejo ob stereotipno vlogo žensk v medijih ter na dogodke po 11. septembru v Ameriki. Tako prinaša album One Beat (Kill Rock Stars, 2002) veliko refleksij na minule dogodke v Ameriki, terorizem, vrnitev patriarhalnih vrednot v družbo, Corine se sooča z materinstvom, v družbi cveti teorija kaosa – vse to zmiksano in predelano v razpoznavnem slogu rokenrola Sleater - Kinney. Dasiravno album vsebuje nove elemente, slišimo pihala in godala. Producenstko delo je tokrat opravil Roger Mouteno, znan po sanjskem zvoku Yo La Tengo je to še vedno dobri stari zven Sleater - Kinney.

Ne smemo pozabiti, da so bile Sleater - Kinney v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja skupaj z Bikini Kill, Bratomobile, Cat Power, Mary Timony ter še mnogimi drugimi glasbenicami in umetnicami med najpomembnejšimi, najvplivnejšimi in najbolj podpornimi aktivistkami Ladyfesta, ki se je prvotno dogajal v mestu Olympia, pozneje pa razširil še v druga mesta po svetu …

»Igrale smo na prvem Ladyfestu in bilo je res odlično. Navdihujoče je bilo videti ženske, kako organizirajo tako velik festival. Mislim, da je to opogumilo mnogo žensk po svetu, da so tudi same začele organizirati podobne festivale. Vse ženske, ki so sodelovale, so še vedno feministke, še vedno so umetnice, toda delajo na različne načine.«

Ali, če povzamem njeno znano parafrazo iz tistih časov: To, kar delamo, je kultura / da, tako je / zdaj je čas / za izume / izume!

Danes ima Corine Tucker poleg glasbe še malce drugačne radosti in skrbi. Družbo na turnejah ji dela sinček; razlog več, da je skupina nekaj časa mirovala ali vsaj upočasnila, bolj premišljeno odmerila svoje delovanje. »Sina zelo rada vzamem s seboj na turnejo, seveda če ni preveč naporna in če ima to smisel. Na avstralsko turnejo sta šla z mano oba, sin in mož, in bilo je krasno. No, včasih ostaneta doma, če je potovanje preveč naporno. Na daljših turnejah niti ne nastopamo več, saj skušamo imeti čimkrajša potovanja in turneje.«

Tako Janet kot Carrie imata obe še danes svoje lastne bende. Mimogrede: Janet Weiss je s svojo skupino Quasi letos izdala album When the Going Gets Dark (Touch and Go, 2006). Corine pa obveznosti, ki jih ima do otroka, zaenkrat uspešno usklajuje v skupini. Življenjske okoliščine pač, s katerimi se spopada vsaka glasbenica po svojih kriterijih, zmožnostih, načinom mišljenja in podporo v skupini … »Še vedno uživamo v igranju lastne glasbe, pa tudi v sodelovanjih. Sicer nimamo nobenih načrtov. Spomladi se odpravljamo na evropsko turnejo. Maja igramo na festivalu All Tomorrows Parties v Angliji. In to je ta trenutek vse.«

Varja Velikonja