Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Zame je Amerika samo moj potni list

Corey Harris, umetnik, ki ga svetova glasbe in filma poznata po sodelovanju s slavnim režiserjem Martinom Scorsesejem, se je v desetletju, odkar izdaja plošče, iz posnemovalca arhaičnih oblik bluesa s plošč Sona Housea, Charleyja Pattona in drugih legendarnih pevcev iz porečja Mississippija razvil v močnega avtorja in interpreta eklektične glasbe – in ne bodite presenečeni, če bo postal zvezdnik bodisi v bluesu, reggaeju ali jazzu.

Na intervju sem se odpravil dobro pripravljen. Glasbeniki so po navadi navdušeni, če jim daš vedeti, da se poglabljaš v podrobnosti njihovega ustvarjanja. In tudi tokrat je bilo približno tako. Harrisov koncert v novogoriškem Kulturnem domu (11. 11. 2005) je nazorno pokazal, kakšno glasbo danes igrajo tisti Afro-Američani, ki so z bluesom in jazzom začeli spoznavati tudi druge glasbene zvrsti z bolj ali manj močnimi koreninami v afriških tradicijah. Pričakovali smo, da se bo Harris (rojen leta 1969) podal na oder z akustično kitaro in igral prežvečene klasike bluesa, a nas je presenetil z elektrificirano glasbo, v kateri se srečujejo (vsaj) trije tako pomembni glasbeniki, kot so Skip James, Lee Perry in Ali Farka Toure.

Na sicer prijaznega kitarista in pevca nisem hotel narediti vtisa le s šolsko načitanostjo. Kar zažarel je, ko sem mu povedal, da je z menoj tudi Ibrahim Nouhoum, izvedenec za glasbo iz Malija, ki prihaja iz vasi Tacharane blizu mesta Gao v Maliju, pripada ljudstvu Songaji, že poltretje desetletje pa živi v Ljubljani in mi pomaga pri antropoloških raziskavah afriške glasbe. To, da sem na intervju prišel s sodelavcem iz Malija, je pomagalo ustvariti domačnost in Harris se je razgovoril kot kakšen zagrizen panafrikanist. Če pevčevim mislim dodam še prikrito sporočilnost skladbe The Bush Is Burning (Grmovje gori), uperjeno proti politiki Georgea Busha, res lahko zapišem, da je Harris eden tistih mladih ustvarjalcev, ki bluesu 21. stoletja dajejo smisel. Harris redno zahaja v Mali in raziskuje tamkajšnjo glasbo, ki ima veliko skupnega z bluesom, a je, po najnovejših dognanjih etnomuzikologov z Gerhardom Kubikom na čelu, ne smemo imeti za edino seme, iz katerega je vzniknila otožna bluesovska pesem. Harris se tega zaveda in na najlepši način, z igranjem na terenu, potrjuje ali ovrača domneve raziskovalcev afriške glasbe. Nič čudnega, da sta se s Scorsesejem v dokumentarcu Feel Like Going Home (Domotožje) dotaknila nekaterih spoznanj sodobne etnomuzikologije. Takšen je denimo prizor z neke lovske slovesnosti v Bamaku. Glasba lovcev – ali natančneje glasba za lovce, saj glasbeniki, ki praviloma niso lovci, opevajo njihova junaštva – je najstarejša še živeča glasbena tradicija zahodnoafriških ljudstev, ki govorijo jezike iz skupine Mande.

Širše občinstvo vas pozna po filmu Domotožje. Kako je bilo delati z znamenitim režiserjem Martinom Scorsesejem?

Bilo je lepo in bilo mi je v čast biti del Scorsesejevega filma. To je pomemben ustvarjalec, a preprosta osebnost. S Scorsesejem se je bilo mogoče pogovarjati. Sploh se ni obnašal kot veliki zvezdnik.

Je z vami potoval po Maliju?

Ne. Je velik režiser in zanj delajo drugi. (smeh)Pravzaprav je ravno v obdobju, ko je režiral film Domotožje, snemal tudi z Leonardom Di Capriojem film o Howardu Hughesu z naslovom Letalec. Vedno se mu je mudilo. Govoril je: »O, moram oditi delat z Leonardom.« Bil je zelo zaposlen in ves čas med dvema ognjema. Zanj so snemali drugi, on pa si je ogledal posnetke, sestavil zgodbo in se odločil, kaj bo šlo v film. Mož, ki je naredil večino snemalnega dela v Maliju in Mississippiju ter bil z menoj na terenu, je bil Sam Pollard, temnopoltnež, ki je sodeloval s Spikeom Leejem in bil urednik skoraj vseh njegovih filmov.

Kako ste se v veliki Ameriki navdušili za Mali?

Najprej je bila tu ljubezen do glasbe. Obožujem kitarsko glasbo in začel sem z bluesom, kmalu pa me je pritegnila črnska glasba z vsega sveta. Ko sem raziskoval blues, sem nekje naletel na plošče Alija Farke Toureja. V zgodnjih devetdesetih sem ga videl na televiziji. Igral je s tedaj slavnim Ryem Cooderjem. Kupil sem si ploščo in kmalu vzljubil Tourejevo glasbo. Videl sem ga na koncertu in začel poslušati vse več afriške, predvsem malijske glasbe. Nato sem na festivalu v kanadskem Montrealu igral z Boubacarjem Traorejem; povabil me je tudi na svoje koncerte v Maliju.

Imate radi Mali kot deželo?

Obožujem Mali, saj mi omogoča bolje razumeti, kaj počnemo mi črni Američani. Ustvarjamo, a ne vemo, zakaj na tako arhaičen način. Ko grem v Mali, si laže odgovorim na številna vprašanja, na primer, zakaj je naša glasba takšna, kakršna je. Ne zanima me samo Mali, ampak celotno območje, imenovano Mande. V Conakryju me prevevajo podobni občutki. Nikoli nisem bil v Gambiji, sem pa srečal ljudi iz Banjula, ki so izžarevali enaka razpoloženja. Vem, da nas je bilo veliko odpeljanih z območja Mande v zahodni Afriki. Če pogledate zgodovino, na primer zgodovino New Orleansa, boste ugotovili, da so imeli tam do konca 19. stoletja sodnega tolmača za jezik bambara (jezik iz skupine Mande, op. a.). New Orleans je torej imel do konca 19. stoletja veliko prebivalcev, ki so govorili jezik bambara, nato pa se je to končalo. Ko je bilo mesto francosko, so se v njem mešali različni jeziki od bambare in različnih indijanskih jezikov do španščine. To je bila resnično pestra mešanica. To so naše korenine in čutim, da jih moram čimbolje spoznati.

Ko ravno omenjate New Orleans ... Veliko bluesovskih pesmi govori o poplavah. Eno pomembnejših, High Water Everywhere, je oktobra 1929 posnel Charley Patton, govori pa o veliki poplavi Mississippija v letu 1927. Podobna nesreča je avgusta prizadela New Orleans, kjer dela vaš producent Scott Billington. Kako je z njim in kakšna je prihodnost glasbe New Orleansa?

Scott je produciral mojo zadnjo ploščo, skupaj pa sva celo napisala več pesmi. Njegov urad je v višjem predelu New Orleansu in ni utrpel nobene škode. Menim, da si bodo prebivalci New Orleansa in glasbeniki prav ob pomoči bogate glasbene in kulturne dediščine tega mesta opomogli od tragedije. New Orleans je zibelka jazza, a pozabljamo, da sta se tudi rhythm and blues in funk rodila v njegovih špelunkah. Pattonova upesnjena drama, ki ste jo omenili, je dokaz, da so ljudje v porečju Mississippija znali v težkih trenutkih podivjane reke najti navdih za odlične pesmi.

Zadnja leta ste razpeti med Mississippijem in Malijem. Obstajajo podobnosti pa tudi razlike med bluesom in malijsko glasbo. Kakšne so značilnosti kitarske glasbe v Maliju?

Obstajajo podobnosti v tehnikah igranja, prebiranju strun in izbiri melodijskih ključev. V Maliju pogosto igrajo v ključih C in E ter uporabljajo različne odprte uglasitve; vse to poznamo pevci bluesa. So pa tudi tehnične razlike, in če boste poslušali Djelimadyja (Tounkarao, op. a.), boste opazili, da včasih, ko igra s prsti, zveni, kot bi igral s trzalico. Obstaja veliko podobnih tehnik. Tudi akordi in glasbene lestvice so v Maliju lahko drugačni od bluesovskih, srečali pa boste podobnosti v lestvicah, saj oboji pogosto uporabljamo znižane otožne note in bluesovske septime.

Študirali ste afriško lingvistiko. Ste v poeziji bluesa opazili besede iz afriških jezikov? Veliko afriških besed je najbrž preživelo v Mississippiju. Besedi voodoo in hoodoo imata afriške korenine.

Ja, lahko rečemo, da sta to afriška izraza. Vem, da beseda voodoo prihaja z območja Benina oziroma Dahomeja. Uporabljamo nekaj besed, za katere bi na splošno lahko rekli, da prihajajo iz zahodne Afrike. V Louisiani ali Mississippiju boste slišali, da ljudje okri pravijo gumbo in moja babica iz New Orleansa je vedno, ko je pripravljala okro, tej rastlini rekla gumbo. Gumbo torej pomeni jed iz okre. Ljudje so včasih kikirikiju rekli goober. Učili so nas, da je to afriška beseda, čeprav nisem prepričan. Beseda banjo pa ima brez dvoma afriške korenine in če pogledate ngoni (afriško glasbilo, op. a.), boste videli, da gre res za dedka bendža (znanstveniki so v Afriki našli bendžu podobna glasbila z imeni, kot so: banjar, banjil, banza, bangoe, bangie in banshaw, op. a.).

Ali načrtujete odhod tudi v druge predele Afrike? V Mozambiku so, na primer, odkrili glasbene vzorce, ki spominjajo na blues.

Rad grem tja, kjer koga poznam. V Mali hodim, ker sem tam spoznal veliko ljudi. Imam zelo dobrega prijatelja, ki me poučuje v glasbi. Živi v Marylandu, blizu mene v D.C.-ju. Ime mu je Cheick Oumar Diabaté in igra na ngoni. Želim si tudi drugam, za zdaj pa z veseljem hodim v Mali in Gvinejo.

Študirate tudi knjige, ki govorijo o povezavah med bluesom in afriško glasbo? Obstajajo vsaj tri: Savannah Syncopators Paula Oliverja, Africa And The Blues Gerharda Kubika, The Roots of The Blues: An African Search Samuela Chartersa. Omeniti gre tudi Mande Music Erica Charryja.

Videl sem knjigo Mande Musicin slišal za delo Gerharda Kubika, vendar raje kot da berem o tej tematiki, srečujem glasbenike, se pogovarjam in igram z njimi. Imam pa knjigo o griotih Griots and Griottes, ki jo je izdala založba Univerze v Indiani – žal sem pozabil ime avtorja (Thomas A. Hale, op. a.). Na naslovnici je fotografija glasbenika s koro, Djelimady Muso pa poje za njim. Torej berem malo in raje igram z ljudmi.

V Scorsesejevem dokumentarcu je prizor, v katerem se v Maliju srečate s tamkajšnjimi lovci, in vam ti izrazijo dobrodošlico s streljanjem. Profesor Charry piše, da je glasba lovcev najstarejša še živeča glasbena tradicija v zahodni Afriki. Torej bi lahko rekli, da so korenine bluesa tudi v glasbi lovcev?

Ja, glasba lovcev ima zelo globoke korenine. Rad jo imam, ker je prav mistično imenitna. Ko sem bil tam, so mi razložili, da morajo igrati za lovce, saj bi sicer šlo kaj narobe in bi lahko bil kdo ranjen ali ubit ali pa lovec ne bi bil uspešen pri lovu. Ti glasbeniki torej kličejo dobre duhove. Mislim, da imate prav, saj tudi sam to glasbo slišim kot izjemno staro. Z njo čutim neko vez in, čeprav ne razumem besedila, me prevzame. Vem, da gre za klic in odgovor, ko nekdo nekaj zapoje, drugi pa to frazo za njim ponovijo. To glasbo res lahko občutite.

Ste poskusili igrati na koro? To je zahtevno glasbilo in prevladuje v območju Mande.

Samo poskušam. (smeh) To je zame, kot bi pilotiral. Rad imam koro in imam jo doma, a ni ravno profesionalna, za nameček pa ne poznam nikogar, ki bi me naučil igrati. Mogoče se ji bom kdaj posvetil, za zdaj pa se učim biti čimboljši kitarist.

Kdo je po vašem mnenju najbolj afriško zveneči pevec bluesa?

Več jih je: Robert Pete Williams, Skip James, Jack Owens, Otha Turner, Napoleon Strickland in več drugih z Jamesom Brownom na čelu.

Kdo pa je najbolj bluesovsko zveneči kitarist v Maliju?

Rekel bi, da je to Lobi Traore (pred leti je nastopil v Ljubljani, op. a.). Je resnično dober. Videl sem ga v klubu Le Djembé v Bamaku. Spominja me na Mississippi in Johna Leeja Hookerja, je preprost in ima močan ritem; mislim, da njegova glasba ne potrebuje razlage. Če poslušam na primer klasično glasbo, potrebujem nekoga, ki bi me podučil o zgodovini Avstrije, da bi razumel, za kaj gre. Ne govorim jezika bambara, Lobija pa razumem v trenutku. Preprosto čutim ga!

Omenili ste Otha Turnerja, ki tudi nastopa v Scorsesejevem filmu Domotožje. Mislite, da je kdaj doma poslušal plošče z afriško glasbo?

Kje pa. (odločno) Nikoli! Mislim, da ni slišal za afriško glasbo, dokler niso Afričani slišali zanj, prišli k njemu domov in zaigrali z njim. To je idealen zgled. V našem početju je veliko afriškega, vibracije so afriške, mi pa se tega ne zavedamo. K nam morajo priti Afričani in nam povedati, da imajo podobno glasbo in pesmi – mi pa tega ne vemo. To je za nas poučno, saj Afričani v resnici več vedo o črnih Američanih, kot pa mi vemo o Afriki. Šel sem v Niafunke, pristali smo na letališču in Ali Farka Toure me je pričakal s svojim Land Roverjem. V njem je poslušal Otisa Reddinga, Bobbyja »Blue« Blanda in Raya Charlesa. Slišati Raya Charlesa v Niafunkeju je bilo res nekaj posebnega. Vesel sem, da nas poslušajo, in mislim, da moramo tudi mi začeti poslušati njih, saj se je potrebno zbližati in dojeti, da imamo veliko skupnega. Hkrati pa je nujno ceniti tudi razlike, saj smo, kot sem dejal, zapustili Afriko pred 400 leti – to je dolga doba, vendar pa je Afrika še vedno naš izvor.

Opazili smo, da govorite več jezikov. Vaša francoščina je odlična. Ste se je naučili doma ali v Maliju?

V Louisiani sem eno leto poučeval francoščino v osnovni šoli, pred tem pa sem delal v trgovini s ploščami v New Orleansu. Bil sem postavljen pred dejstvo: prodajati sem moral glasbo francosko govorečim kupcem. Ti so namreč pogosto zahajali v New Orleans; radi imajo glasbo s francoskimi besedili, ne vedo pa, kaj kupiti. Tako sem jim predlagal kaj dobrega. Pozneje sem potoval in se izpopolnjeval.

Glasbo razseljenih Afričanov imate radi ne glede na to, v katerem predelu sveta jo igrajo. Poznate tudi glasbo potomcev Afričanov v Peruju?

Enkrat sem imel koncert s Susano Baco na španskem otoku Gran Canaria. Prihaja iz Peruja in njeno glasbo obožujem. Sicer pa imam rad vsako dobro glasbo. Poslušam veliko bluesa, glasbo iz Malija, jazz, reggae in hiphop.

Naše občinstvo je najbolj burno sprejelo vaše afriško zveneče skladbe. Ste razmišljali, da bi začeli nastopati z ngonijem in drugimi afriškimi glasbili?

Predvsem sem kitarist, na ngoni pa raje igram doma. (nasmešek) Moj učitelj je mojster ngonija in mislim, da je še daleč dan, ko bom menil, da sem dovolj dober, da bi na nastopih igral ngoni. Za zdaj torej vadim v svoje veselje. Potreboval bi več let, da bi nanj dobro igral. Mislim pa, da mi učenje ngonija pomaga postajati boljši kitarist. Veliko vadim in pogosto se skladbo najprej naučim zaigrati na to glasbilo, pozneje pa muziciranje prilagodim kitari. Glasba je univerzalna. Sem črnec iz Kolorada. Kot otrok nisem ničesar vedel o Maliju, le o Afriki sem slišal. Poznali smo zgodbo o Sundiati (Sundiata je bil afriški bojevnik, ki je združil kraljestvo Malija, op.a.), torej le nekaj osnov. Glasbo pa sem takoj začutil in nato sledil občutkom.

Mislite, da je bil kateri od vaših prednikov iz Malija?

Prepričan sem, da jih je bilo nekaj. Ne morem vedeti natančno, a Malijsko kraljestvo je bilo velikansko in če pogledate zgodovino, so veliko pripadnikov ljudstev Bambara, Fulani, Yoruba, Ibo in Kongo prepeljali v suženjstvo v Ameriko. Vsi smo mešanica in za nas je pomembno, od kod prihajamo. Tega moramo biti veseli. Ko se učim malijske glasbe, skušam biti dober, a zavedam se, da nisem iz Malija. V glasbo moram dati nekaj svojega in zato je pristna. Lahko bi poskusil, a vem, da nikoli ne bom igral kot Boubacar Traore ali Djelimady Tounkara. Malijci imajo svoj zvok, jaz pa moram najti svojega. Ko slišim glasbo iz Malija, jo dojemam kot dobro možnost za vajo, ki me dela močnejšega. Mislim, da je za nas pomembno, da vemo, kdo smo; zame je Amerika samo moj potni list. Mi, črni Američani, namreč nismo prosili, da bi smeli v Ameriko in nobeden od nas ni odšel na ladjo in začel kričati: »Jaz hočem v Ameriko za boljšim življenjem!« Ne! Nekdo je prišel in nas odpeljal – ni pomembno, kdo je bil, drug Afričan ali Evropejec, nekdo nas je strpal na ladje in nas prisilno odpeljal čez Lužo. Za nas je torej ameriška identiteta drugotna, saj so naše korenine globlje. Vedeti moramo, od kod prihajamo. Poznam veliko črnih ljudi. Ko katerega vprašam, od kod je, mi odgovori v slogu: »Jaz sem iz Indiane!« Ko pa ga vprašam, kje je bil prej, mi odgovori: »Ne vem! Vedno sem bil tukaj, v Indiani.« In če jim rečem, da so pred veliko leti prišli iz Afrike, se čudijo in zatrjujejo, da to ni mogoče. Mislim, da so zaradi suženjstva misli ljudi v Ameriki še vedno zmedene. Suženjstvo je namreč nekaj, o čemer v Ameriki še nismo dovolj razpravljali. S tem še nismo opravili; ugotoviti bi morali, kaj je pomenilo biti suženj. Veliko težav izvira prav iz tega.

Jane Weber