Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

Telmary

Moj rap izhaja iz nuje po komunikaciji

Telmary Diaz Fernandez je trenutno ena najbolj vročih kubanskih sodobnih glasbenic. Ima diplomo iz angleškega jezika, svojo glasbeno kariero je začela v raperski in hiphopovski skupini Free Hole Negro, zdaj pa deluje v trinajstčlanski skupini Interactivo, ki pod vodstvom pianista Roberta Carcassesa združuje največje kubanske mlade glasbenike.

Glasba skupine je mešanica med jazzom, salso, klasiko, rapom, hiphopom in še drugimi glasbenimi izrazi. Glasbo je prispevala tudi za mnoge kubanske kratke filme in dokumentarce. Raperka Telmary je mojo pozornost vzbudila na kratkem predstavitvenem devedeju kubanske skupine Pikete Son, ki mi jo je ob ljubljanskem nastopu gledališča Teatro Avante iz Miamija podaril Hector Aguero, član te gledališke skupine, sicer pa kubanski glasbenik, ki živi v Madridu. Že v drugem posnetku skupine na nastopu v madridskem lokalu La Negra Tomasa so se ritmi spremenili v reggae, potem sem v besedilu prepoznal znamenito skladbo Guantanamera, šok pa doživel v trenutku, ko se je članom kot gostja pridružila Telmary in začela rapati, da bi nato Guantanamero sklenila v ritmu salse.

Hector Aguero je bil tisti, ki mi je pred odhodom v Havano priskrbel potrebne kontakte. Kljub temu je trajalo kar nekaj časa, preden sem Telmary končno osebno dobil na telefon in sva se lahko domenila za pogovor v baru Hotela Inglaterra. Prišla je z zamudo, ki je znašala uro in petnajst minut.

Malo po najinem pogovoru je odšla na turnejo po Kanadi, tik pred izidom pa je njena prva samostojna plošča A Diario. Sodelovala je tudi na zadnji plošči pokojnega Pia Leyve – La Salud de Pio Leyva. Junija pride skupaj s skupino Interactivo (glej rubriko Plošče) tudi v Evropo in v Slovenijo; 2. junija bodo nastopili v Novi Gorici in naslednji dan še v Ljubljani.

Telmary, kako je s hiphopom in rapom na Kubi?

Kubanskemu hiphopu in rapu je vrata v svet odprla predvsem skupina Orishas. V njej so zbrani v Parizu živeči kubanski glasbeniki, ki so s tem slogom uspeli v svetu, potem pa se je širša javnost začela spraševati o tem, kako je s tem na Kubi sami. Vendar bi že na začetku rada poudarila, da imata rap in hiphop na našem otoku zelo svoje oblike in hodita po svojih poteh, saj se ne zgledujeta le po podobnih severnoameriških kulturah, ampak tudi po naših glasbenih koreninah in zgodovini. Kubancem glasba ogromno pomeni in tudi naši glasbeniki so odlični, zato se je nam raperjem zdela škoda, če jih ne bi upoštevali pri našem delu. Kubanski rap tako ni podprt le z glasbo diskojockeyjev in kulturografitov, ampak tudi z živo glasbo naših odličnih izvajalcev. Med posebne uspehe bi štela še dokumentarni film Havana Blues režiserja Benita Zambrana, za katerega sem med drugimi tudi jaz prispevala glasbo. Plošča z glasbo iz filma je v Španiji prejela nagrado goya, ki ima na hispanskem področju enak pomen kot grammy. Film je nato še povečal rapersko in hiphopersko gibanje na Kubi. Podobno je z dokumentarcem Bye bye Havana režiserja Michaela Seyferta, v katerem prav tako nastopam v samostojni vlogi in z mojo nekdanjo skupino Free Hole Negro, poleg mene pa so še X Alfonso, Roberto Carcasses in drugi.

Kuba je že dolga leta zelo izolirana od sveta, poleg tega pa je še otok. Kako ste glasbeniki seznanjeni z dogodki po svetu?

Živimo v neposredni bližini ZDA in v središču Karibov, ampak res v precejšnji izolaciji. Toda Kubanci smo zelo vesel narod. Radi se zabavamo in jaz sama sem odrasla ob poslušanju glasbe z radijskih postaj, pogosto tudi tistih, ki ne oddajajo v naši državi. Poleg tega imamo v tujini zelo številno emigracijo. Med njimi imam precej prijateljev, ki jih prosim predvsem za pošiljke nove glasbe. Hočem namreč vedeti, kaj se na tem področju dogaja po svetu. Zato vam lahko rečem, da smo Kubanci zelo dobro seznanjeni s sodobnimi tokovi, saj pri nas lahko najdete prav vse sloge. Tudi tehno, house, garage in drugo. Vse pride k nam, čeprav morda z zamudo, potem pa se še pomeša z našimi vplivi, kot sta salsa ali timba. Nove generacije kubanskih glasbenikov še posebno pozorno spremljajo dogodke po svetu. Imamo močan rock, rap, reggae, hiphop in ob tem tudi flamenco. V zadnjih letih je poleg tega prišlo do pomembnih sprememb v politiki. Kuba se je začela odpirati. Svobode je več kot nekoč. V državi je ogromno turistov in z njimi tudi več informacij ter izmenjave. Ves svet prihaja k nam, saj ljudi na moč zanima, kako se je lahko obdržal naš sistem, ko pa je propadla Sovjetska zveza in se je porušil Berlinski zid, mi pa še kar živimo, čeprav ob brezvrednem kubanskem pesu.

Kakšna je vaša osebna glasbena izkušnja?

Glede sebe lahko rečem le to, da sem raperka postala zaradi osebne nuje. Najprej sem hotela postati novinarka, a novinarstva nisem mogla študirati, čeprav sem ves čas nekaj pisala in med drugim v samozaložbi izdala tudi pesniško knjigo. Nekega dne sem prišla do spoznanja, da je veliko enostavneje zagrabiti mikrofon in na ta način povedati vse to, kar čutiš. Pri mojem delu gre pravzaprav za najbolj običajno dnevno novinarstvo, kar me še posebej vznemirja. Sem nekakšna pesnica ulice, ki jo privlačijo skrajnosti. Na eni strani je to ulični jezik in na drugi bogastvo poezije, ki jo poznamo iz kubanskega gibanja nueva trova. Zanimata me houseglasba in nomadsko življenje. Ob tem je moje razmišljanje pozitivno, saj iščem sožitje in enotnost tam, kjer drugi stavijo na konflikte. Vedno sem bila interaktivna, saj sem najprej začela delati ob pomoči diskojockeyja ter z njim ustvarjala tehno in elektronsko glasbo, potem pa sem se preusmerila k pravim glasbenikom. Meni nihče ne daje besedil v roke in mi tudi ne pravi, kaj naj povem. Na odre prihajam s svojim jezikom. Zelo rada imam besedne igre, še posebno kadar do njih pride zaradi drugačnega naglaševanja besed. Z veseljem uporabljam dvojni pomen in špangleščino. Poleg tega imam to srečo, da me pri delu in na odru spremljajo glasbeniki zelo širokega spektra, saj igrajo od jazza, funka, salse do klasike. Ta mešanica slogov je polna energije, ki se pretaka med nami. Jaz se napajam pri njih, oni pri meni. Moj hiphop in rap sta drugačna od tistega, ki prihaja iz ZDA. Njihov komercialni rap in hiphop me ne zanimata. Hočem, da ljudje čutijo moje korenine, ki so v kubanski glasbi. Še najraje imam oznako jazzovski poet, raperka pa sem zato, ker imam veliko potrebo po komuniciranju. Mislim, da ima rap na Kubi danes podobno vlogo, kot jo je imela v šestdesetih letih nueva trova. Tudi oni so bili protestniški glasbeniki, ki so močno vplivali na ves svet.

Kdo pa je na drugi strani vaših današnjih protestov?

Moja glasba je univerzalna, zato je tudi moj protest zelo širok. Na Kubi je res precej slabega, ampak prav nič drugače ni drugje po svetu. Ker sem še mlada, me zelo motijo tisti starejši, ki so zavzeli položaje in jih ne zanimajo nobene spremembe več. Mnogih stvari na Kubi verjetno ne morem spremeniti, zato se obračam v svet. Popolnoma jasno mi je, da ne živim v paradižu, ampak tudi vsi tisti, ki živijo v preostalih delih sveta, niso v raju. Problemi so povsod. Protestiram tudi proti kubanskemu načinu gledanja na mnoge aktualne stvari.

Ena od vaših izredno močnih pesmi se imenuje Revolucionarji. Kako je nastala?

Posnela sem je v obdobju, ko skupina Interactivo ravno ni nič počela. Nismo snemali in ne nastopali. Tedaj mi je Roberto Carcasses dejal: »Greva k Francisu domov in posnemiva Revolucionarje«. Naš pevec Francis del Rio je imel namreč računalnik, ki sva ga uporabila namesto inštrumentov. V vse skupaj smo pomešali še vzdih naše prijateljice, ki smo ga posneli kar po telefonu. Imeli smo se čudovito in nastala je skladba, s katero se še posebej identificiram.

Menda vam tudi slovenska glasbena scena ni neznana?

Julija lani smo se v baru Yemaya v Madridu slučajno srečali s skupino Terra Folk. Lastnica bara je nad Kubo navdušena Španka, zato je obisk njenega lokala za vsakega Kubanca skorajda nujna stvar. Tam smo srečali slovenske glasbenike, s katerimi smo se hitro dobro razumeli. Z njimi sem zapela moje Revolucionarje. Ohranili smo stike, preko njihove strani pa tudi spremljam, kaj delajo. Zelo si želim, da bi naredili kakšen skupen projekt. Kot sem že dejala, je moje delo univerzalno in takšni spontani izzivi so mi zelo všeč.

Marko Jenšterle

Diskografija:

Interactivo – Goza Pepillo (Bis Music, 2005)

Banda Sonora Original Habana Blues (Wea International, 2006)

Telmary – A Diario (Bis Music, 2006)

Kdo pravi?

(Telmary Diaz in Roberto Carcasses)

Kdo pravi, da je vojne konec,

da nasilje ne botruje novim razmeram

in da nihče prav nič ne ve o tem, kaj naj bi se zgodilo?

Saj že v socialiste preoblečeni utrujeni kapitalisti

blodijo med nami in si žepe polnijo z denarji

v strahu, če prišel bo preobrat.

Ker če pride preobrat – kdo bo dol in kdo bo gor?

Draga, ko si šla, sem mislil, da mi bo brez tebe laže v Havani,

saj naj bi delal to, kar si želim, ampak zdaj žal temu ni tako.

Ženske, ki so tu okoli mene, niso moja generacija in ne morejo me razumeti.

Izgleda, kot da se tu nikoli nič ne dogaja,

da je življenje enolično in ljudje utrujeni. Ampak dobro veš, da ni tako.

Jaz, ki ostal, sem tu, pa sploh:

fieste imamo prav vsak dan,

čeprav res neuradne,

saj včasih nam celo se zdi,

da še narava je v ilegali.

Saj ne pravim, da razmišljam neodvisno in le s svojo glavo,

da ničesar ne dolgujem in da nisem jim hvaležen.

Ampak draga, meni se mudi in nekaj moram narediti,

čeprav cenzura včasih tega mi ne dovoli in me zmerjajo za mazohista,

ker sem še vedno tu in nočem ven.

In si še kar na Kubi?

Ja, ker nočem iti …

Ali zares ostajaš na Kubi?

Ja, ja, jaz nočem ven …

Tako kot jaz, ki prav tako ne grem …