Eliza Carthy

Nekaj me žene ...

Komaj stopi na oder, že si sezuva visoke pete, ki jo očitno neznansko žulijo. »Pa sem si rekla, da to ni zame,« se zareži in jih frcne nekam med zvočnike. »Aaaa, je že bolje!« olajšano zavzdihne, si oprta malo kromatično harmoniko in mimogrede, z neznansko lahkotnostjo bivanja, raztegne folkovski komad v šansonjersko kantanje. Ko pa si k bradi prisloni violino in njen globoki glas zareže težki avgustovski zrak vaškega kulturnega doma, se zdi, kot da bodo zdaj zdaj v en glas zapeli tudi stoli in zavese in vsa hripajoča grla. »Baba in pol, ta Eliza Carthy, ne?« me poruka sosed na levi. Odgovor najdete na prvem junijskem večeru Druge godbe.

Ob družinskem pedigreju, kakršnega ima Eliza Carthy, ni težko naplesti napol mitično špekulativnih štren, da se je kot potomka Norme Waterson iz najbolj znanega pojočega klana The Watersons ter slavnega očaka britanskega folka, Martina Carthyja, rodila z zlatim ključem v roki. Pa mi na kraj pameti ne pade. Eliza je prizemljena, polnokrvna tridesetletnica, ki trdno stoji za svojimi načeli in ji še malo ni mar, kdo opravlja najnovejši barvni odtenek njenih las in meri njene glasbene podvige z vatli dinastije Waterson - Carthy.

Tako kot se strastno in predano loteva tradicije, tako vneto uresničuje povsem avtorska ter inovativna zvočna načela lastne imaginacije. Posluša rock in balkanske godbe za poroke in pogrebe. Eliza je v svoji vizionarskosti in kreativnem nemiru vedno korak pred svojo generacijo. Postavi smernice, trend, se umakne, ustvarja in nas nato znova preseneti s čim popolnoma drugačnim. Elizastim.

V svojih poznih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih so jo na cesto povlekle gosli. Takrat je v družbi z violinistko Nancy Kerr ali pa svojo družino že prekrižarila dobršen del sveta. Potem so jo zamikale bolj radikalne eksperimentacije – konec devetdesetih let se je uveljavila z dvojnim albumom Red Rice, na katerem je prvič celoviteje razgrnila svoje dualistične ideje – po eni strani čiste, minimalistične tradicionalne glasbe in pesmi ter svoj alterego, ki je zadovoljen takrat, ko Eliza z izbranimi tovariši poplesuje na žerjavici elektronike, alterpopa, beata. S komercialno manj odmevno Angels and Cigarettes je imela pri založbi Warner Bros dovolj odprte roke za nadaljevanje začrtanih koordinat Red Ricea. Pa vendar se je kmalu vrnila k tistemu, kar ji je bilo bolj blizu. Plošča Anglicana, angleški odgovor na prevladujoč ameriški žanrski konglomerat, ki je postal bolj ameriški od Američanov samih, je pomenila reafirmacijo britanske folkglasbe in njenih identifikacijskih momentov, dokončni DA Angliji, njeni pozabljeni, zatrti in obrobni kulturi. Največja nagrada pa ni prišla z nominacijo za prestižno britansko glasbeno nagrado Mercury. Anglicana je eden od mejnikov, ki je vzburil četice mladih Angležev, da so začeli tudi sami poslušati svoje babice in stikati za viktorijanskimi pesmaricami z ljudskimi pesmimi in vižami.

S ploščo Rough music, ki kot fraza predstavlja moralnega mačka nasilnih mož, kateremu je cela vas prišla ropotat neljubo podoknico in se je v njenem rodnem Yorkshiru kot institucija samoiniciativnega vaškega družbenega nadzora ohranila vse do nedavnega, je privzdignila spodnjo plast folkovskega humusa. Produkcija in celotno občutje albuma deluje zelo naravno, organsko, kot križarjenje po poteh stare Anglije v modernem in udobnem avtomobilu. Album je, kot bi rekel Joe Cocker, posnela »z majhno pomočjo« svojih prijateljev, Joeja Bodena in Johna Spiersa, akademsko izobraženih eklektikov in harlekinsko nabritih falotov, ki v dvoje (Spiers and Boden), z glasom štirih (Eliza Carthy and The Ratcatchers) ali enajstih (big band kreolskih potez angleškosti Bellowhead) napadata stereotipe angleškega dolgočasja in omlednosti. Če je kodrolasa, porcelanasto krhka Kate Rusby princeska novega angleškega folka, je Eliza njegova kraljica in zvodnica. In ta folkijaški čas zanjo ne bi mogel biti bolj ustrežljiv. Tudi Druga godba je dolgo čakala nanjo.

O tem, onem, vsem počez in povprek sva se virtualno zaklepetali tudi medve.

V slovenščini poznamo pregovor, ki pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Prihajaš iz ene najbolj znanih in cenjenih folkovskih glasbenih družin v Veliki Britaniji. Zato me zanima, do kakšne mere se smatraš kot jabolko, ki se ni odtrkljajo (ali pa prav obratno) daleč od drevesa?

Bolj ali manj sem del družine. Moja starša sta lepa kombinacija zelo zelo tradicionalne mame in očeta, ki ga zanima eksperimentiranje, zato sem dobila najboljše iz obeh svetov. Ljudje so velikokrat presenečeni, da mi starši dovolijo svoboden odnos do glasbe, kakor si to nekateri predstavljajo. Takšne opozorim, da je imel moj oče na svojem prvem ali drugem albumu klaviature moog, da kitara ni nujno tradicionalni instrument in da ju je vedno zanimalo le to, da glasba preživi, v kakršnikoli obliki že. Včasih naredim kaj takšnega, kar jima ni všeč, ampak mi dovolita delati, kar si zamislim. Oče pravi, da ni pomembno, kaj si on misli o tem, kar počne mlajša generacija. Ne iz malodušja, ampak ker je že naredil svoje in glasbo predal naprej, tako da ga to več ne zanima.

»Iz plošče v ploščo zveni bolj kot njena mama Norma Waterson,« se je pridušal nek kritik. Ali jemlješ to kot kompliment? Sprašujem te zaradi neke zanimive, za koga, ki te bolje pozna in spremlja, celo smešne zadeve. V Sloveniji je kar nekaj fenov tvojega očeta Martina Carthyja, in ko sem jim povedala, da prideš na Drugo godbo, so rekli: »A res? Ampak ali ni ona bolj v elektroniki, popu pa teh zadevah?«

Ne maram, da me predalčkajo. Tako kot mama imam rada petje brez inštrumentalne spremljave, tudi godbo za ples in bolj ali manj vse, kar je vmes – če le ni bedarija. Glasba je paleta in prazen list papirja, z njo lahko počneš karkoli, skupaj s tem, da preprosto poješ in se spremljaš na kitaro, ali pač samo poješ. Je totalen kompliment. Verjetno sem pristranska, ampak mislim, da je moja mama ena najboljših pevk na svetu.

Kako je izgledalo odraščanje v družini Waterson - Carthy? Je bilo bolj podobno tipičnemu podeželskemu življenju ali je bilo zaznamovano z življenjem na cesti, hitenjem od enega mesta in špila do drugega, neprestano vožnjo sem in tja, spanjem v poceni hotelčkih?

Bilo je obojega nekaj. Ko sem bila stara tam okoli osemnajst let, sem se počutila osamljeno – ves čas smo potovali v troje in tako nisem videla praktično nobenega človeka moje starosti. Posebej težko mi je bilo v tujini. V zgodnjih devetdesetih letih namreč v ZDA ni bilo kakšnega posebnega mladinskega gibanja. Gledala sem mlade ljudi na drugi strani ceste in se počutila prikrajšano (bodite moji prijatelji! prosim!), zato so Waterson - Carthy pridobili še četrtega člana. Mislim, da nas je to tudi uravnotežilo. In iz istih razlogov imam bend tudi sama. Moji starši pozabljajo, da sem stara trideset let, še vedno me podijo. Vendar pa mislim, da to počne večina staršev; včasih si pač ne morejo pomagati!

Nekje sem prebrala, če se ne motim, da si v otroštvu igrala klavir. Zakaj si se torej potem odločila za violino in pozneje v zvočno teksturo svoje glasbe dodajala še preostale inštrumente (harmonika, djembe, kitara, dude), ki si se jih naučila igrati? Očitno nisi človek, ki bi se bal eksperimentirati?

Klavir sem nehala igrati, ko sem začela hoditi po turnejah. Ko sem igrala violino v duetu z Nancy Kerr, po tem ni bilo povpraševanja. Obžalujem, ker z igranjem klavirja nisem nadaljevala. Igrala sem klasično glasbo, ki pa zame ni bila uporabna v kompozicijskem smislu. Šale o tem, da klavirja ne moreš nositi na rami, so še kako resnične! Drugače pa poskušam igrati vse, kar mi pride pod roke. V nekaterih stvareh sem boljša kot v drugih! Vedeti moram, da sem violinistka in da nekaj enostavno moraš obvladati, vendar pa igranje drugih inštrumentov lahko vzpodbudi tvoje zanimanje za glasbo na splošno. Pripravi te do tega, da začneš gledati na stvari iz drugačnega stališča.

Sodeč po medijskem bumu, ki je sovpadal z BBC-serijo dokumentarcev o revivalu folkglasbe na britanskih tleh Folk Britannia (predvajana februarja in marca 2006; op. K. J.), folk glasba v Angliji (po sledeh revitalizacije folkscene na Irskem in Škotskem v zadnjem desetletju in nekaj) še nikoli ni bila bolj zdrava. Si za to pripisuješ kakšne zasluge? Kaj je po tvojem mnenju povzročilo vnovično zanimanje za angleško folkglasbo? Zakaj se dandanes vse več angleških mladcev in mladenk obrača nazaj h koreninam?

Rada bi verjela, da sem pri tem imela tudi jaz prste vmes, ampak res ne vem, če je tako. Zagotovo je povezano s porastom nočnih plesnih zabav na festivalih in trdim delom mladinskih organizacij, kot so Shooting Roots in Folkworks, pa z dejstvom, da mladi lahko tudi v tradicionalni glasbi vidijo možnost za kariero. Angleška glasba je del tega, morda ljudje ne vidijo več razlike. Mladi se ne bojijo več, da so del neke obskurne glasbene scene, kot so se včasih. Danes je »kul«, da se ukvarjaš z nečim, česar nihče drug ne pozna, z nečim, kar podajaš naprej – ali iz oči v oči na sešnih ali pa s kakšnim indie bendom na virtualnem myspaceju.

Shakespeare je rekel, da je cel svet oder in ljudje smo samo igralci. Kaj pa, če vprašanje postavim drugače – je oder tvoje življenje? Je Eliza Carthy drugačna oseba, ko jo ožarijo odrske luči, in potem, ko zastor pade? Poleg tega me muči še ena stvar. Ko mediji pišejo o tebi, te predstavljajo (ali so te vsaj še do nedavnega) kot posebno, celo čudaško folkzvezdo s piercingom ali dvema, pobarvanimi lasmi in vojaškimi škornji, ki preigrava tradicionalne viže. Kot da bi predstavljala nekakšno anomalijo v svetu, stereotipno prikazanem kot svet volnenih puloverjev in s prstom v ušesu (tako so včasih opisovali folkovske pevce in pevke povojne generacije; op. K. J.). Se je stanje do danes že kaj izboljšalo? Kakšno je tvoje mnenje o konceptu zvezdništva, ki se je prikradlo tudi na glasbeno sceno folk-roots-celtic?

Novinarčki bodo to vedno govorili. In danes, ko si vse indie zvezde puščajo brade in nosijo puloverje, je to naravnost smešno ... Tistih nekaj zvezd, ki obstaja, pripelje nove ljudi v glasbo. Dokler nam v glasbi ni treba sklepati kompromisov, sem zadovoljna. In dokler naše tradicionalne glasbe ne uniči vse trša zakonodaja naše vlade, tudi. V preteklosti sem bila sužnja odra, zdaj pa skušam temu ubežati tako, da rešujem križanke ali pa obiskujem prijatelje pogosteje kot le vsake pol leta!

Javnost te ima za predstavnico in vzor mlade generacije folkijev. Je to velika odgovornost? Se počutiš blaženo? Ti je to odveč?

Pomeni, da imam nekaj za delati ... da ne kradem po trgovinah.

Folkglasba je bila v Veliki Britaniji vedno politično povezana z levico, sindikalizmom, socializmom, celo komunizmom. Kot takšna je predstavljala pomembno obliko protesta proti družbeni nepravičnosti. Z izjemo nekaj starejših tovarišev na sceni (Billy Bragg, Dick gaughan, Alasdair Hewlett itn.), ki še vedno »izganjajo hudiča« korupcije in lakomnosti iz politike in ekonomije, praktično ne najdemo več mladcevin mladenk, ki bi folkglasbo uporabili kot sredstvo za izražanje zaskrbljenosti nad sodobnimi političnimi, družbenimi, moralnimi, globalnimi dilemami. Zakaj je tako? Je folkovska muzika v Britaniji izgubila svoj raison d’etre? Svojo pregovorno socialno senzibilnost? In ko sva že pri tem, kakšno je tvoje politično stališče?

Mislim, da je svet na splošno izgubil sposobnost ustreznega izražanja splošnega občutka nemoči, za katerega se zdi, da ga imamo vsi. Svet je danes v političnem smislu veliko slabši kot je bil v šestdesetih letih. Največja mora mnogih hipijev se je tako uresničila. Kljub temu zaradi nekega razloga danes ne moremo izraziti svoje zaskrbljenosti prek glasbe. Ljudje v tej deželi očitno verjamejo, da je glasba impotentna. Rekla bi, da smo izgubili idealizem. Zares občudujem politično držo, ki so jo zavzeli številni južnoameriški in španski glasbeniki. Verjetno je to zaradi dejstva, da se Južnoameričani dojemajo prek meja svojega naroda, medtem ko se mi tukaj počutimo zelo neenaki, nepovezani, nismo tako solidarni. Ne verjamem v kapitalizem ter predstave o imperiju in nisem mnenja, da je vojna rešitev. To vadimo na drugih, in čeprav morda mislimo, da jim bo to koristilo, to ni res.

Kaj si pravzaprav lahko razlagamo naslov albuma Anglicana? Je bil tvoj namen zgolj najti enakovredno zamenjavo prevladujočemu glasbenemu žanru americana ali je za tem še kaj več? Zakaj se na primer nisi odločila za Brittano? Ali to pomeni, da smo nazaj pri večnem problemu britanskosti nasproti angleškosti? Romski učenjak iz Londona je pred kratkim izjavil, da Britanija ni le država, ki je kolonizirala večino sveta, ampak se je temeljito kolonizirala tudi navznoter. Meniš, da je bila potemtakem angleška folkglasba tudi kolonizirana in britanizirana?

Ja! Preprosti angleški ljudje so prva in najbolj pozabljena žrtev britanskega imperija.

Kako lahko uloviš ravnotežje med umetniško svobodo in podedovanimi normami ter pravili, ki jih predpisuje tradicionalno gradivo? Se kdaj počutiš, kot da bi ti na eni rami sedel angel in kadil cigareto (parafraza albuma Angels and Cigarettes; op. K. J.), na drugi pa vražiček igral violino?

Ljubka prispodoba, ampak ne, ni tako. Tradicionalna glasba je po definiciji nekaj, kar ljudje počnejo. Če vse deluje tako, kot bi moralo, bo to počela vsaka generacija – sprejeli bodo tisto, kar so se naučili od staršev, in dodali lasten izraz, zvok. Drugače je vse skupaj samo akademska vaja, ki nima nobene zveze z glasbo ali dejansko, živo kulturo.

Ko odkriješ novo vižo, pesem, kaj je tisto, ki ti daje misliti “Ja, to je pesem, viža, ki jo hočem igrati in peti, si jo vzeti za svojo?

Če me pripravi do plesa, joka, seksa ...

Na kakšnih prizoriščih, v kakšnih prostorih najraje igraš? Kje se počutiš najbolj sproščeno in udobno?

Vsi so mi všeč. Samo da je stranišče blizu odra, da imam toplo hrano in ogledalo.

Rough music je tvoj najnovejši biser in zagotovo se bo svetil tudi v Ljubljani. Kako si se spoznala z Johnom in Joejem, ki sta poleg Bena Ivitskega zdaj člana tvoje skupine The Ratcatchers? Je bilo nastajanje albuma težka martra, ki je pomenila veliko razgretih debat okoli aranžmajev pesmi in melodij, ali je bil to bolj kot ne lahek porod brez bolečin?

Spoznali smo se, ko sem snemala Anglicano. Moj oče je Jona Bodena nekajkrat videl igrati v njegovem domačem kraju, v klubu v Lewesu, in mi ga je priporočil. Ko se mu je nato pridružil še John Speirs, so ju pograbili še na folksceni in začela sem se zanimati zanju. Ben je predlagal, da bi ju povabila k sodelovanju. Pri ustvarjanju Rough Music smo veliko posedali in pili vino. Jon in Jon sta kar naprej igrala na kromatično harmoniko in Ben je rekel: »Tega pa ne delajta v moji hiši!« To je bil edini konflikt, ki se ga spomnim! Vse skupaj je bil dolg proces. Skoraj bi izdali dvojni album, saj sem imela veliko lastnega gradiva. Če bi se to zgodilo, bi bil podoben Red Rice, vendar pa smo se na koncu odločili, da je album skupinski in kot tak najbolj preprost.

Ker živiš v slikoviti škotski pokrajini Borders, me zanima, v kolikšni meri takšno okolje vpliva na tvoj navdih, ki ga potrebuješ za ustvarjanje novega? Te umirja in polni? Kaj pa vse te neprestane svetovne turneje, ki so tudi velik in pomemben del tvojega življenja? Te frustrirajo ali te tuji kraji, ljudje, načini življenja in kulture navdihujejo? Je to razvidno tudi v tvoji glasbi?

Čisto lepo mi je brez sosedov. Ampak le zato, ker jih živciram. Včasih pa si želim, da bi vseeno imela televizijo.

Na novem albumu Rough music se je znašla tudi tvoja čudovita skladba Mohair. Kar nekaj časa je že minilo, odkar si izdala svoj material, zato me zanima, če se boš v prihodnosti še bolj posvečala temu svojemu talentu, ki ga zadnja leta puščaš malce ob strani?

Moj naslednji album bo (kant)avtorski, če bom le našla koga, ki bo to financiral. Imam gradivo zadnjih pet let, ki bi ga morala stlačiti na eno samo zgoščenko. Grrr!

Ko včasih pomislim na natrpan urnik glasbenikov tvojega kova, na vzpone in padce življenja na cesti, na to, da skoraj vsak večer pred množico neznanih obrazov razgaljate svoje duše, pomislim na Sinéad O’Connor, ki je nekoč izjavila, da ne bi mogla vstati iz postelje, če je ne bi v to prisilile te trapaste pesmi. Se s tem lahko poistovetiš?

Dve leti sem imela zatišje in pogrešala sem občutek, da me delo popolnoma zaobjame. Nekaj me žene. Morda preprosto ne znam početi ničesar drugega. Ko ne moreš peti ali igrati, se počutiš tako nekoristnega, da se sprašuješ, zakaj sploh živiš!

In za konec – kakšna so pričakovanja o tem izletu v Slovenijo, o samem koncertu? Imaš kakšne ideje, skrite želje, prošnje?

Zelo sem radovedna. Še nikoli nisem bila na tem koncu sveta, niti blizu (okej, bila sem za dva dni v Italiji, ampak to je precej daleč). Komaj čakam, da slišim krajevne glasbenike in ugotovim, kaj imamo skupnega v napevih in pesmih, in vidim tukajšnjo arhitekturo, stavbe – to je moje najljubše opravilo, ko sem v tuji deželi. Fotografirati strehe in nebo. Komaj čakam!

Katarina J.