Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Viktor Škedelj – Viki

Alternativna glasbena scena na Češkem (3. del)

Veselica v getu, žalostinke v zaporu

Za sedemdeseta leta je bila značilna vrnitev k represivnim smernicam iz petdesetih, s tem da je bil takrat vladajoči režim že močno degeneriran in demoraliziran. Naenkrat je bil totalitarni aparat s svojo logiko ustrahovanja prisiljen prepovedovati stvari, ki so bile še nedavno tega zaželene oziroma vsaj dovoljene. Posamezniki, ki se svobodi v svojem ustvarjanju niso želeli odreči, so se znašli v kulturnem getu. Marsikateri med njimi pa tudi v prav nič kulturnem zaporu.

Kot sem že omenil v prejšnji številki, je imel prvi generacijski val čeških alternativcev svoje korenine še v obdobju pred tako imenovano normalizacijo oziroma pred zatrtjem praške pomladi. V šestdesetih letih je namreč oblast omilila svoje stališče do neuradne kulture in jo nekako prenašala. Konec šestdesetih let je pod vplivom Dubčkovih reform ograja med uradno in neuradno kulturo popolnoma izginila, tako da v letih 1968 in 1969 o alternativi ali podzemlju v smislu nelegalnosti ni mogoče govoriti. V tem času so imele legalno možnost za formiranje in preroditev skupine oziroma kulturne sile, ki so v naslednjih dvajsetih letih določale pojem podzemna kultura.

Bistven vpliv na razvijajočo se sceno je prihajal z Zahoda, in sicer s strani radikalnega hipijevskega gibanja. Veliko informacij o takratni avantgardni kulturni produkciji je na Češkoslovaško prihajalo prek literarnih časopisov. Prevajali so veliko literature, iz katere je svoje ideje in nazore zajemala tudi hipijevska generacija na Zahodu, predvsem beatniške literature. Tako je Ginsbergovo Tuljenje na Češkem izšlo že leta 1969.

V tistih časih tudi ni bilo težko priti do tujih glasbenih revij (recimo Rolling Stone, Down Beat, Melody Maker), enciklopedij in raznih socioloških študij ter esejev, v katerih so bralci lahko našli obilo informacij, če so le znali dovolj angleško. Seveda pa je bil najpomembnejši stik z rockom na Zahodu prek plošč, do katerih niti ni bilo težko priti. Pred normalizacijo so si lahko češki in slovaški ljubitelji tovrstne muzike ogledali celo nekaj nastopov takratnih svetovnih megazvezd, recimo leta 1968 nastop Julie Driscoll in Briana Augerja v Bratislavi ali The Nice leto pozneje v Pragi.

Po letu 1969 oziroma po vnovični vzpostavitvi režima trde roke pa se je bila scena prisiljena preseliti v podzemlje. V sedemdesetih letih se je, zaradi oteženih stikov s tujino in zelo specifičnih razmer doma, nato iz nje razvilo samoniklo gibanje, poimenovano underground.

Underground v podzemlju

Mislim, da je na tem mestu spet treba podati nekaj definicij in razjasniti nekaj pojmov. Do zmede namreč tako prerado pride.

Na Zahodu so se v petdesetih letih beatniki oddaljili od potrošniške družbe in razvila se je podkultura, katere ideal je bilo prostovoljno in od establišmenta neodvisno siromaštvo. Imeli so se za iskalce polnejšega čutenja življenja in povečane zavesti, česar naj ne bi bilo možno uresničiti v materialistični družbi. Filozofija beatnikov je pozneje močno vplivala na hipijevsko gibanje. Beatniški pesnik Alan Ginsberg[1] je postal pravi guru hipijevske generacije. Tako je na začetku šestdesetih let v New Yorku vzniknila kultura undergrounda okoli pesnikov, združenih v skupini The Fugs, in njihov vodja Ed Sanders je napisal manifest Total Assult on the Culture (Totalni napad na kulturo). Zaradi svojega delovanja so bili stalne žrtve maltretiranja s strani (»svobodne in demokratične«!) države. To dogajanje je odmevalo tudi na Češkem, vendar s svojimi posebnostmi. Ali, kot je leta 1975 zapisal vodilni ideolog tega gibanja na Češkem Ivan Martin Jirous Magor: »Cilj undergrounda na Zahodu je predvsem destrukcija establišmenta. Cilj undergrounda pri nas je oblikovanje druge kulture.« Pozornost moramo usmeriti še na nekaj drugega. V Češkem kontekstu med letoma 1949 in 1989 pojma podzemlje (podzemí) in underground nikakor nista sinonima. Poglejmo si razlike med njima.

Podzemlje

Pojem podzemí je mnogo širši od pojma underground. Z njim so bile zaznamovane vse nezaželene, neoficialne in nelegalne aktivnosti. Na začetku petdesetih let so se v »podzemlju« – tedaj dejansko v ilegali – znašli:

- Celotna nedogmatična, stalinistični liniji neprikladna literatura, tudi v retrospektivi (čistke v knjižnicah in arhivih, fizično uničevanje celih naklad knjig).

- Vsa likovna umetnost, ki se je oddaljevala od socialističnega realizma, pri čemer je bila ta dogma nekoliko ohlapnejša kot v literaturi, tako da so določene oblike modernosti in avantgarde dopuščali.

- Glasba, ki ni bila po godu vladajočim strukturam, s tem da so bile tudi tu zahteve oblasti dokaj ohlapne – poudarjali so ljudskost, doumljivost in optimizem; jazz in kasnejši rock (tudi country in western!) so kot »buržuazno glasbo« prepovedali.[2]

- Vsakršna nemarksistična znanost (to je veljalo predvsem za družbene vede, a ne le zanje).

- Vse mimokulturne oziroma neumetnostne, tj. politične in ekonomske dejavnosti, ki niso bile v soglasju z uradno linijo, torej konkretno vsi ti, ki se niso dosledno držali državnih partijskih direktiv.

- Krščanske cerkve in ostankov židovske skupnosti sicer niso obravnavali kot nezakonitih, toda njihovo delovanje so kar najmanj omejevali in usmerjali.

Ena izmed aktivnih podzemnih skupin, ki je delovala med letoma 1949 in 1955, je bila tudi Edice Půlnoc, ki je skrbela za samoizdajo nezaželenih pesnikov in prozaistov. Pobudnika, ustanovitelja in tudi najbolj dejavna avtorja tega založništva sta bila Egon Bondy (Zbyněk Fišer) in Ivo Vodsed'álek, nekdanja sošolca z gimnazije. Za njuno literaturo je v veliki meri značilna uporaba poetike hororja, črnega humorja in včasih kar otroške naivnosti. H ključnim delom Edice Půlnoc za estetsko usmeritev češkega undergrounda sedemdesetih let veljajo dela Egona Bondyja: Jeskyně divů aneb Prager Leben (Jama čudes ali praško življenje, EP, 1951) in Velká kniha (Velika knjiga, EP, 1952), prelomna predvsem v svojem poglavju Ožralá Praha (Pijana Praga) z barbarizirajočimi antipoetizmi, psevdoprimitivizmom in naivno realističnimi pričevanji o absurdih takratne dobe. In podobno kot Ginsberg v šestdesetih med sanfrancisko hipijevsko srenjo je v sedemdesetih Egon Bondy postal guru češkega udergrounda. Njegove tekste je uglasbil Milan Mejla Hlavsa in so jih v rockovski obliki izvajali The Plastic People Of The Universe,[3] s čimer so se dokončno vpisali v svetovno zgodovino rocka.

Underground

Pojem underground je mnogo bolj omejen (ter zato bolj določilen), saj je opredeljen le za eno od vrst specifičnih družbenih dejavnosti – za krog privržencev nekomercialne, po letu 1969 prepovedane in preganjane rockovske glasbe na Češkem. Simbol tega gibanja je skupina The Plastic People Of The Universe. Glavne značilnosti undergrounda na Češkem lahko podam v štirih točkah:

- Kot v prejšnji generaciji okoli Edice Půlnoc so se okoli skupine Plastic People zbrali neznani umetniki in ustvarjalci z malo ali nič renomeja. Ustvarjalno so debitirali okoli leta 1968 ali celo pozneje.

- Za razliko od preostalih podzemno dejavnih skupin se je underground začel samozavedati in samoidentificirati za podzemnega (še posebej po marcu 1974, ko je policija na koncertu v Rudolfovem pretepla obiskovalce napovedanega koncerta The Plastic People). Pripadniki undergrounda prenehajo svojo družbeno situacijo dojemati kot trenutno zlo, temveč kot trajno stanje, za katerega spremembo je le malo upanja. Razvije se nekakšna getoidna povezanost med člani undergrounda, solidarnost izobčencev. Pri tej skupini ne gre za odklanjanje kakršnihkoli kompromisov s širšo družbo, temveč za odklanjanje kakršnekoli komunikacije z njo.

- Že od samega začetka je šlo za združenje ljudi zelo različnih ideoloških, političnih[4] in estetskih nazorov. Znotraj undergrounda so se pojavljale umetniške in miselne aktivnosti vseh vrst (rockovski koncerti, filozofska predavanja, literarnozgodovinska predavanja, bogoslovni cikli, likovne razstave, »hepeningi«, gledališke predstave, predavanja o zgodovini filozofije, kantavtorski večeri, branje poezije, razvita je bila dejavnost samoizdaje knjig ter nosilcev zvoka itn.).

- Underground je deloval kot neke vrste mikrokozmos; na zunaj je bil čimbolj zaprt (posledica maltretiranj s strani StB – takratne varnostne službe ČSSR), na znotraj pa je bil bogato strukturiran. Ravno zaradi svoje razvejane notranje strukture se je ločina undergrounda močno razlikovala od drugih precej bolj monotonih oziroma bolj enostranskih podzemnih skupin.

Underground je bil cilj in nasledek želje živeti »normalno, neodtujeno in zato srečno« v nenormalnih razmerah. V patološki dobi je bil, čeprav getoiziran, nosilec »tradicionalnih človeških vrednot« in »prostor svobode", vsaj po prepričanju njegovih protagonistov.

Veseli geto

Za 30. marec 1974 je bil napovedan koncert The Plastic People in DG 307 v gostilni V Ameriki v vasi Rudolfovo pri Čeških Budějovicah. Do koncerta nikoli ni prišlo, saj je policija sprožila izgred, v krogih undergrounda znan kot »masaker v Budějovicah«.Zverinsko so namreč pretepli obiskovalce načrtovanega koncerta. Mnoge od teh trpinov so nato priprli in obdolžili izgredništva, preostale pa v posebnem vagonu v spremstvu policije odpeljali v Prago, kjer so jih spustili. Nihče od članov skupin Plastic People ali DG 307 ni bil priprt. Očitno je torej šlo za zastraševanje občinstva. Stotine ljudi je nato dobilo položnice za denarno kazen, veliko so jih vrgli iz šol, nekateri niso mogli opravljati mature ali dobiti spričeval, niso se mogli vpisati na fakulteto in podobno.

A režim si je s tem, ko je dolgolascem »vrgel rokavico«, naredil slabo uslugo. Ljudje so se bolj čvrsto povezali in v večini se je utrdilo mnenje, da je s tako nehumano družbo bolje ne imeti nič skupnega. Začeli so nastajati novi bendi. Tako so že 1. septembra 1974 organizirali Prvi festival druge kulture. Poleg Plastic People so nastopili še štiri skupine in dva kantavtorja. Igrali so lahko le zato, ker so festival uradno prikazali kot proslavo poroke dveh prijateljev, na zasebnih prireditvah pa so amaterske skupine lahko igrale. Strategija s svatbami je postala stalna praksa in v naslednjem letu in pol so se zvrstile številne poroke protagonistov z undergroundske scene. V tem obdobju je menedžer skupine The Plastic People Ivan Martin Jirous – Magor[5] napisal nekakšen manifest gibanja, katerega bistvene trditve so bile:

- underground ni vezan na določeno umetniško smer ali slog,

- underground je duhovna drža intelektualcev in umetnikov, ki se zavestno kritično opredelijo proti svetu, v katerem živijo,

- underground oblikujejo ljudje, ki so doumeli, da v okvirih legalnosti ni mogoče ničesar spremeniti,

- »pobesnelost in ponižnost« so neizogibne lastnosti teh, ki so si izbrali underground za svojo duhovno držo,

- cilj undergrounda v ČSSR je oblikovanje »druge kulture, ki bo preprosto neodvisna od uradnih komunikacijskih poti in družbenih vrednotenj ter hierarhije vrednot, kot jim vlada establišment«.

V letih 1974 in 1975 je na teh osnovah z željo oblikovati nekakšen »drugi, vzporedni svet, drugo kulturo«, nastala značilna avtorefleksija podkulture undergrounda, ki je sebe videla kot prostovoljni, a na svoj način optimalni kulturni geto, imenovan Veseli geto. Ljudje so ugotovili, da družbeno-politična realnost, v kateri so živeli, ni nekaj trenutnega, temveč bolj ali manj stalno stanje, za katerega nič ne kaže, da se bo kaj kmalu končalo. Zato so morali nehati čakati, da bodo glasbeniki spet lahko igrali, pesniki objavljali, likovniki razstavljali. Torej so se namerili udomačiti v danem svetu tako, da bi v njem živeli veselo in dostojno.

Drugi festival druge kulture se je dogodil ob Magorjevi poroki 21. februarja 1976 in ta dogodek je bil svojevrsten labodji spev Veselega geta, saj se je malo po tem koncertu režim odločil nastopiti še bolj radikalno. Pomembnejše predstavnike undergrounda so kratkomalo zaprli.

Stigmatizirani

Zapiranje se je začelo 17. marca 1976. Zaprli so petindvajset pripadnikov podkulture undergrounda. Po nekaj tednih zasliševanj so jih osemnajst spustili, v zaporu pa so na sodni proces čakali: Karel Čarli Soukup (kantavtor), Svatopluk Svát'a Karásek (kantavtor in evengeličanski duhovnik), Pavel Zajíček (pesnik, tekstopisec in vodja DG 307), Josef Pepa Janíček (član in uradno – dokler je skupina še delovala profesionalno – tudi vodja The Plastic People), Vratislav Vrát'a Brabenec (tekstopisec in član The Plastic People), Milan Mejla Hlavsa (skladatelj, član ter nekakšen spiritus agens The Plastic People in DG 307) in Ivan Martin Magor Jirous (pesnik, umetniški vodja The Plastic People in teoretik undergrounda). Milana Hlavso, Josefa Janíčka in Karla Soukupa so pozneje izpustili, ostale pa obsodili na zaporne kazni. Oblasti so obsodile »možgane undergrounda«, namreč le tiste obtožence, ki so imeli končano visoko šolo oziroma so se nanjo vsaj vpisali. Magor je moral odsedeti osemnajst mesecev, Zajíček in Brabenec po eno leto, Karásek osem mesecev. Ker dejansko niso zagrešili nobenega zločina (očitno je šlo za politične zapornike, ki pa jim niso mogli dokazati nikakršnega protidržavnega delovanja, saj ga tudi v resnici niso izvajali), so bili obsojeni zaradi izgredništva in vulgarizmov, s katerimi naj bi prek svoje umetnosti kvarno vplivali na družbo. Kazni bi bile verjetno celo višje, če ne bi proces močno odmeval v javnosti doma in celo v tujini. Obsodba štirih nedolžnih ljudi je bila tista kaplja čez rob in neposredni povod, zaradi katerega se je končno zganila kritična javnost v ČSSR ter v tujini in nastalo je gibanje Charta 77 (Listina 77). Ob tem pomembnem kulturnem in političnem gibanju se ne bom ustavljal, kajti zainteresirani bralec si kaj več o tem lahko prebere v kateremkoli malo boljšem zgodovinskem učbeniku. Pritiski na člane undergrounda so se nadaljevali in celo stopnjevali tudi na prostosti. Nočni vpadi v stanovanja in policijske preiskave so postali rutina, priprtja za 48 ur so se kar vrstila, večina jih je izgubila službe, mnoge so prisilili k emigraciji. Prvega oktobra 1977 se je na Hrádečku, domačiji Václava Havla, dogodil Tretji festival druge kulture. S tem festivalom se je za subkulturo undergrounda končalo obdobje Veselega geta in se začelo pisati novo – obdobje strahu. Končal se je čas brezskrbnosti, blaznosti, radosti in norih idej. Začela se je doba, ko se je policijska pošast vrgla na vse, kar je bilo vsaj malo normalno in se ni skrilo pred njenim gobcem. Doba, ko je vsak koncert postal nekaj več kot »samo koncert«. V času med letoma 1978 in 1988 (ko se je skupina razšla) so imeli na primer The Plastic People Of The Universe vsega skupaj le tri nastope. Organizirati koncert je bil pravi podvig. To so počeli le najbolj iznajdljivi in zaupanja vredni, pa še ti so vedeli vsak le del podatkov. Celo Mejla Hlavsa, na primer, ni smel vedeti kraja in časa dogodka do »tik pred zdajci« (v svoji pijanosti je rad kaj preveč izklepetal, ušesa StB pa so bila povsod). Ko je bilo vse organizirano, je stvar stekla – začelo se je osebno obveščanje (telefonom so prisluškovali) po Pragi in po drugih manjših komunah undergrounda, čemur je sledilo skrivno premikanje proti kraju dogodka, vedno v strahu pred špiclji, v strahu, da policija ne bi izvedela ter intervenirala pred koncem dogodka. Kajti izvedela je vedno – in kazni so sledile vedno. Toda če je novica prišla na ovaduška ušesa po koncertu ali kakšni drugi uspešno opravljeni akciji, so imeli undergroundovci vsaj zadoščenje. Za kazen ter v opomin pa so gorele hiše.

Tako so bila pravila igre končno določena, pozicije jasne. Pripadniki podkulture undergrounda so vedeli, kaj lahko počnejo (če sploh kaj) in kakšne bodo kazni za početje, ki si ga po mnenju režima ne bi smeli dovoliti. Ljudje so se morali navaditi živeti s svojo stigmo. Univerzitetni profesorji so delali kot kurjači, biti vrtnar z diplomo iz umetnostne zgodovine ni bilo nekaj neverjetnega, drugi so bili avtomehaniki, grobarji, gradbeni delavci, taksisti itn. Tako je bilo, s policijskim maltretiranjem vred, do posameznikove smrti ali do žametne revolucije. Nekateri so pod pritiskom klonili in so postali policijski ovaduhi oziroma fízi, ker jim je to vsaj nekoliko lajšalo preživetje. Drugi so emigrirali ali bili celo izgnani. Tretji so ustvarjali naprej, neprijetnosti, ki jim jih je zaradi tega povzročal režim, pa so pač vzeli v zakup. Magor je to obdobje strahu skoraj v celoti presedel po zaporih – skupaj devet let!

Po žametni revoluciji je krog undergrounda razpadel, saj ni bilo več razloga za njegov obstoj. Hkrati so prišle na dan tudi stvari, ki so pokazale, da se niso vedno vedli častno niti najbolj znameniti oporečniki. A menim, da ni na nas, da bi obsojali tiste posameznike, ki pritiskov niso zdržali, temveč da bi občudovali tiste, ki niso klonili. Ali kot je nekoč zapisal Egon Bondy: »Nekdo drug, ne jaz, bo napisal, v kakšnem strahu in grozi smo živeli mi, ki smo nekaj storili.«

Prihodnjič: alternativna scena in novi val.

Viktor Škedelj – Viki

Viri:

Alan, Josef (ur.) 2001. Alternativní kultura: Příběh české společnosti. NLN, Praga.

Ferenc, Petr 2006. Do It Yourself v Československu; v: His Voice 1/2006.

Hendrich, Vladmir, 1999. Soumrak glorioly, aneb o jimovi a hostech. Votobia, Praga.

Hlavsa, Milan in Pelc, Jan, 2001. Bez ohňů je underground. Mat'a, Praga.

Jirous, Ivan Martin, 1997. Magorův zápisnik. Torst, Praga.

Jüngling, Petr in Žantovský, Petr, 2003: Milan Knížák osobně: nejsem jako oni. Votobia, Praga.

Škedelj, Viktor, 2002. The Plastic People Of The Universe: analiza in sinteza razmerij med rockskupino in kapitalistično družbo na Češkem v drugi polovici 20. stoletja. Tipkopis. Diplomska naloga, knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Elektronski viri.

Izbrana diskografija:

DG 307: 1973–5 (Globus International, 1990)

Jim Čert: Svetlu vštríc. (Globus International, 1992)

Svatopluk Karásek: Rekni d’áblovi ne (Globus International, 1998)

Charlie Soukup: Generace (Globus Music, 2001)

The Plastic People Of The Unievrse: Egon Bondy’s Happy hearts club Banned (Globus Music, 2001)

Opombe:

1 Alan Ginsberg je na povabilo praških študentov obiskal Prago spomladi 1965, a je bil že dober mesec po prihodu izgnan. Pri preiskavi njegove hotelske sobe so namreč našli nekaj marihuane, predvsem pa pisanje z morali nevarno vsebino. To prigodo navajam v potrditev, da kljub »železni zavesi« duhovni stiki med Vzhodom in Zahodom niso bili pretrgani. Ginsberg ni bil edini beatniški pesnik, ki je obiskal Prago.

2 Zanimivo je, da so ob pojavu rock’n’rolla v ZDA to glasbo označili kot »komunističnega pomagača pri rušenju demokratičnih vrednot«.

3 O Milanu Mejli Hlavsi, Ivanu Martinu Jirousu – Magorju, skupinah The Plastic People Of The Universe, DG 304, kantavtorjih Jimu Čertu, Charliju Soukupu in Svatopluku Karásku ter še nekaterih drugih pomembnejših akterjih češkega undergrounda sem že pisal v člankih Praško podzemlje (Muska 11–12, 2002) in Od piva raskavi glasovi (Muska 5–6, 2003), zato se na tem mestu, zaradi prostorske omejitve, ne bom ponavljal.

4 Politične usmeritve znotraj undergrounda so bile sila raznovrstne: od skrajnih levičarjev in marksistov do katoliških mislecev in celo evengeličanskih duhovnikov. Tudi tu se vidi razlika z undergroundskimi gibanji na Zahodu, ki so bila povečini levičarsko usmerjena.

5 Kar bi lahko prevedli kot: norec.