Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Katja Konvalinka

Pot do opernega odra

V Staro elektrarno v Ljubljani je pomlad prinesla zanimivo komorno opero, čisto novo glasbeno delo Gregorja Strniše in Iztoka Lovriča, ganljivo zgodbo v duhoviti preobleki. Mnemosyne je predstava, ki očara, ker v njej in z njo enako dihajo vsi ustvarjalci: trije pevci, štirje inštrumentalisti ter oba avtorja. Če nimate radi opere, se še posebej potrudite in si jo oglejte. Morda boste spremenili mnenje. Pogovarjala sem se s Katjo Konvalinka, ki v predstavi poje primadono in ima tudi nekaj zaslug za sam nastanek te opere.

Katja Konvalinka je mlada sopranistka. Njen dedek je bil operni pevec in opera ji je blizu že od otroštva. Opera je tudi tisto, zaradi česar se je odločila za poklic pevke. Seveda ima rada tudi koncertno petje, a opera ima zanjo še čisto drugačen čar. To, da se oblečeš, namaskiraš, da je pod tabo orkester, za tabo scena, je zanjo nekaj najlepšega. A do opernega odra ni tako lahko priti ...

Po diplomi iz klavirja in solopetja na ljubljanski akademiji za glasbo je odšla študirat v Gradec. Tamkajšnja akademija ima operni studio in tudi lastno gledališče, kjer je sodelovala vsa leta študija. Na tej akademiji je veliko mladih pevcev in za produkcije opernih predstav lahko glasove zares izbirajo. Katja je imela srečo, da je bila profesorjem všeč, še posebno ker je lirskih sopranov največ in jim je toliko teže priti do vloge in nastopa. Pela je predvsem v Mozartovih operah in si tako pridobila prepotrebne izkušnje, ki so ji manjkale v času ljubljanskega študija. V Gradcu je na podiplomski stopnji študirala operno in koncertno smer. Ko je končala operno smer, se je zaposlila na viški glasbeni šoli v Ljubljani, koncertno smer pa še nadaljevala in tudi to prav pred kratkim uspešno sklenila. Kot mlada pedagoginja se še uči poučevanja, skuša si ustvariti razred. Najlepše, pravi, je delati s tistimi, ki so pred vpisom na petje igrali kakšen inštrument. Ob primerjanju razmer pri nas in v Gradcu Katja meni, da je naše glasbeno šolstvo na nižji in srednji stopnji morda celo boljše kot avstrijsko, da naši glasbeniki, ki prihajajo študirat v Avstrijo, znajo več teorije od tamkajšnjih. Drugače pa je z akademijo. V Avstriji so akademije mednarodne, med profesorji je velika konkurenca, za vsako profesorsko mesto kandidira tudi po šestdeset ljudi. Spet pa ne moremo reči, da je tam vse boljše. Katja poudari, da največ pridobiš, če imaš dobrega profesorja, s katerim se ujameš, in da sama inštitucija pravzaprav ni pomembna. Je pa pomembno, da ima mlad pevec priložnost nastopati. Priznava, da se ji je odprlo šele, ko je prišla v tujino, ker je naenkrat imela toliko možnosti. Na naši akademiji je v štirih letih doživela uprizoritev enega samega dejanja Figarove skladbe. Pravi, da na ljubljanski akademiji večinoma šolajo koncertne pevce, v opero uspe priti samo izjemam. Večina pa nima niti možnosti poskusiti pravega odra in dela z režiserjem, kar je za oblikovanje pevca seveda zelo pomembno.

Kljub nekaj uspešnim vlogam, ki jih je odpela v avstrijskih gledališčih v Gradcu in Leobnu, ter ene v mariborski operi, pa tudi lepemu številu koncertnih nastopov po Sloveniji, je v ljubljanski Operi prvič nastopila šele v tej sezoni, in to v vlogi princese Ninette v operi Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva. A se je opere lotila tudi na drug način. Režijsko je oblikovala komorno opero za otroke Janko in Metka Engelberta Humperdincka, v kateri tudi nastopa, in sodelovala pri novem delu Mnemosyne, ki doživlja odlične odzive.

Za obe operi ima veliko zaslug njen porodniški dopust. Navajena je biti polno zaposlena in naenkrat se je znašla v Ljubljani z dojenčkom, s katerim je sicer veliko dela, a je imela ogromno časa za razmišljanje in iskanje novih stikov, ki jih je v času študija v Avstriji zanemarila.

Predstava Janko in Metka je povsem logično nastala zaradi novih okoliščin, ko je kot mlada mamica začela razmišljati o otrocih, o glasbi, ki bi jim bila blizu. Postavitev te Humperdinckove opere s klavirjem ni nova, uporabljajo jo marsikje po svetu, pri nas pa je doslej še niso. Sama glasba je sicer precej zahtevna, ni je lahko naštudirati, a na koncu zveni preprosto. Katja si je najprej zamislila samo osebe brez scene, skoraj kot igralnico. Kot bi bila Janko in Metka otroka, ki se igrata to pravljico. Vendar je vesela, da so bili v Cankarjevem domu pripravljeni predstavo sprejeti v svoj program, in takšna kot je zdaj, s kostumi ter sceno, krepko presega njena prvotna pričakovanja. Poleg tega je navdušena nad sodelavci. Pravi, da je v Editi Garčevič našla idealno »čarovnico« in v Saški Kolarič idealnega Janka, Darja Mlakar pa je tako in tako njena dolgoletna najljubša pianistka. Srečno roko so imeli tudi z igralcema. Najprej je sodeloval Matija Vastl, vendar je bil preveč zaseden in ga je zamenjala Ana Bradeško, ki je prav tako odlična povezovalka. Z vmesnim besedilom in igro nadomesti vse preostale vloge. Opera je napisana za otroke, vendar v celotni obliki ni za najmlajše, ker je predolga. Veliko delov je bilo treba izpustiti, ker sme predstava trajati največ petinštirideset minut.

Tudi druga opera, Mnemosyne, je komorna čisto preprosto zato, ker je že ta oblika velik zalogaj, če človek dela sam in nima finančnih sredstev. Pri Mnemosyne na primer sodeluje samo osem ljudi, scena je minimalistična, pa predstava kljub temu veliko stane. In odkod se je vzela zamisel za to opero? Skladatelj Gregor Strniša si je že dolgo želel napisati nekaj za pevce, opero, vendar ni natančno vedel, kakšno. Katjin porodniški dopust prišel prav, da sta razpravljala o različnih opernih slogih, Katja mu je prinašala note in cedeje. Nato se je Gregor zakopal v operne izvlečke in dobil kup imenitnih idej. Ker je pred časom uspešno sodeloval z Iztokom Lovričem, ga je tokrat na vsak način spet hotel imeti zraven. Potem je stvar stekla. Najprej so nastajale arije, Gregor je napisal glasbo in Iztok nanjo besedilo. Najtežje je bilo sestaviti recitative, kjer je bilo obratno. Okrat je moral Gregor besedilu najti glasbeno podlago, v katero je povezal vse mogoče sloge. Arije je prilagodil pevcem, ker je imel že v zasnovi v mislih Katjo, Ireno Yebuah Tiran in Aleša Marčiča. Imeli so celo pravico veta, če česa niso mogli tako dobro odpeti, kot so si želeli. S predstavami v Stari elektrarni so ustvarjalci zadovoljni, obisk je bil odličen in odzivi izredno pozitivni. Septembra jih nameravajo jih ponavljati.

In nove opere? Ima Katja načrte? Zaenkrat, pravi, sploh ne utegne razmišljati o tem. Za to je namreč potreben čas, veliko časa.

Kaja Šivic