Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Golič

Wilco

Motena komunikacija

Čeprav so Wilco izšli iz skupine Uncle Tupelo, ki je pomagala zakoličiti termin alt.country, se niso dolgo zadrževali v tem glasbenem področju. Ne le kot Wilco, tudi s stranskimi odvodi so znali vedno znova presenečati s svežimi pristopi in odličnimi pesmimi.

Stric iz tupela

Ko so se trije sošolci odločili, da svoje nezadovoljstvo z življenjem na ameriškem obrobju izrazijo z glasbo, so ustanovili skupino Uncle Tupelo. Z glasbo je bilo mogoče pobegniti iz sivine vsakdana in bilo je mogoče pobegniti tudi dejansko; potem ko so po petih letih vaj in s koncertiranjem po lokalnih klubih le pridobili dovolj velik krog ljubiteljev, so leta 1990 nastopili v 50 kilometrov oddaljenem St. Louisu kot predskupina Jayhawks. Pa vendarle, če so Jayhawks že nekaj pomenili v prebujajočih krogih na novo odkrite ameriške tradicije, so Uncle Tupelo »gibanju« dali ime. Albumski prvenec (Rockville, 1990) so namreč naslovili po pesmi No Depression, ki jo je v času ameriške gospodarske krize dejansko posnela družina Carter, in Uncle Tupelo so med ostre punkovske komade na album uvrstili tudi dokaj zvesto priredbo naslovne pesmi. Čeprav se je plošča prodala v razmeroma majhni nakladi (50 tisoč), je bil njen vpliv daljnosežen. No Depression je postal pojem, gibanje, pozneje tudi revija, ki je spremljala pojav vračanja tradicionalnih oblik ameriške popularne glasbe, v glasbenem smislu pa se je prijel termin alt.country. Brez predhodnikov ne bi šlo; Hüsker Dü so že prešli »razvoj« hardkorovskega benda v tradicionalistične oblike, t. i. grunge je rehabilitiral Neila Younga, tudi R.E.M. so bili posredno in neposredno zaslužni za dvig priljubljenosti tria Uncle Tupelo, brez vsega tega jim ne bi uspelo priti prav daleč.

Po dveh albumih, na katerih je še prevladal punkrockovski duh in so bile »country« pesmi še v manjšini, so Uncle Tupelo na hitro in ob pomoči Petra Bucka iz R.E.M. posneli akustično ploščo z naslovom datuma snemanja March, 16-20, 1992 (Rockville, 1992). S to ploščo se je zgodilo več pomembnih premikov, ne le zvočno-glasbenih, ampak je enakovredno avtorsko moč izkazal basist Jeff Tweedy. Na prvih ploščah so bile njegove pesmi še v manjšini, tudi kakovostno so zaostajale za pesmimi glavnega avtorja, kitarista Jaya Farrarja. Glede na nadaljna pota obeh je sklepati, da je prav Jeff Tweedy iskal načine, kako bi razširil tedaj že zakoličene okvire novega country-rocka. Resda pa je potrebno pobrskati za piratskimi ploščami, tam so šele objavljene nekatere pesmi v koncertnih izvedbah, ki so si jih Uncle Tupelo drznili izvajati v živo, za objavo na rednih ploščah pa niso bile primerne (npr priredbe pesmi skupine Gang Of Four).

Splošno povečano zanimanje za glasbo, kakršno so igrali Uncle Tupelo, jih je pripeljalo do podpisa snemalne pogodbe z veliko založbo Sire. Sočasno je skupino zapustil izvirni bobnar Mike Heidorn, zato pa se je zasedba povečala za tri nove člane, kar je pripomoglo tudi k bogatejšemu, prijaznejšemu zvoku na albumu Anodyne (Sire, 1994). Ko je kazalo, da bodo Uncle Tupelo po kritiški hvali deležni še komercialne potrditve, je odšel Jay Farrar. Preprosta razlaga njegovega odhoda je bila, da v skupini ni bilo prostora za dva močna avtorja, ki sta bila obenem oba pevca. Uncle Tupelo so se leta 1994 razšli.

Sporočilo prejeto, končano

Jeff Tweedy je z ostalimi člani Uncle Tupelo takoj nadaljeval pod imenom skupine Wilco, medtem ko je Jay Farrar prepričal bobnarja Heirdona k ustanovitvi skupine Son Volt. Ljubitelji t. i. alternativnega countryja bi morali biti pravzaprav veseli, saj so namesto ene odlične skupine dobili dve. In obe sta vsaj na prvih ploščah nadaljevali v začrtani smeri, pravzaprav so Son Volt in pozneje Farrar solistično na tej črti tudi vztrajali.

Wilco (ali bolje Jeff Tweedy, kajti on je ostal edina gonilna sila skupine in katalizator njenih idej, po sili razmer tudi kitarist) so kmalu zavrgli vse bolj obrabljen country-rock, to naveličanost je čutiti že na prvencu A.M. (Sire/Reprise, 1995), zato pa se v imenu skupine in naslovu plošče skriva pomembna podrobnost; Wilco je okrajšava za Will Comply, kar je koda pri sporazumevanju med radio-amaterji, v letalstvu, policiji …; A.M. je oznaka za amplitudno modulacijo radijskega signala. Tweedyja so začeli zanimati radijski oddajniki oziroma kar moč komunikacije nasploh – kode, razumljivost, nesporazumi, kar je prevajal v medčloveške odnose in nazaj. Tudi njegova glasba ne bi mogla obstajati, če ne bi imela poslušalcev in ne bi čutil njihove povratne informacije. Vse to je na najboljši možni način izpolnil na plošči Yankee Hotel Foxtrot, do katere je manjkal še kak korak ali dva.

Prvi nosi naslov Being There (Sire/Reprise, 1996) in je dvojni album sredinskega rocka z močnih pridihom sedemdesetih let, predvsem tistih, za katerega se je uveljavil naziv AM Rock. Vsekakor gre za ambiciozen projekt, Wilco so v veliki meri zabrisali svoje folkovske in countryjevske korenine ter se oprijeli studijskih eksperimentov. Resda so bili ti še v vlogi novih glasbenih zanimanj, predvsem v psihadeliji, popu in rhytm'n'bluesu, a skupina je pokazala, da ne misli stopicati na mestu. Naslednji izziv je bil skupni album z Billyjem Braggom, britanskim kantavtorjem, ki jih je povabil kot partnerje pri uglasbitvi besedil Woodieja Guthrieja. O tej in drugih potezah v sklepnem delu portreta.

Če je kdo pričakoval, da bo oživljanje zapuščine Woodieja Guthrieja pustilo določene posledice na razvoj Jeffa Tweedyja, se je hudo zmotil. Naslednja plošča Wilco je kvečjemu antipod, še en odmik od tradicionalnih oblik ter še eno stopnjo bliže studijskim in sploh glasbenim eksperimentom. Recimo da album Summerteeth (Sire/Reprise, 1999) pomeni tolikšen razkorak med prejšnjimi ploščami, kot je to uspelo The Beatles po plošči Rubber Soul. In The Beatles ne omenjam po naključju. Summerteeth prinaša pri liverpoolski četverici pobrane harmonije, prinaša pa tudi podobno raznovrstnost, navdahnjene pesmi, med katerimi ni nobene slabe. Ne gre prezreti vse bolj izborne skladateljske sposobnosti Jeffa Tweedyja oziroma, če so bili zvočni eksperimenti na predhodnem albumu še podvrženi zgolj slogovnim posebnostim posameznih skladb, so na Summerteeth že podvrženi vsebini. Če »poletje« v naslovu napeljuje na brezskrbnost, nas »zobje« opozarjajo, da Tweedyja nekaj vedno bolj grize. Iz najstniške razposajenosti, ki je prekrila skrbi, je Tweedy prešel k trpkemu razmišljanju zrele in odgovorne odrasle osebe. Wilco so bili na dobri poti do avtorsko ene najmočnejših plošč novega tisočletja.

Zlom komunikacije

Istočasno z glasbenimi preskoki se je menjala zasedba skupine Wilco. Ni povsem jasno, kaj je prej: želja po spremembi in temu prilegajoča nova zasedba ali pa morda nova zasedba narekuje preskok v usmeritvi. Vsekakor je k naslednjemu preskoku mnogo prispeval Jim O'Rourke, multiglasbenik in sploh navdušenec, ki je z odprtimi zamislimi kmalu zasvojil Jeffa Tweedyja in je pri snemanju naslednje plošče sedel na producentskem stolčku. V Wilco sta vstopila tolkalec Glenn Kotche, ki nima nobenih težav pri menjavah slogov (dokaz je njegova letošnja samostojna plošča Mobile), in multiinštrumentalist Leroy Bach, ki je večinoma sodeloval z elektronskimi pomagali. Od starih članov je ob Tweedyju ostal le srce skupine, basist John Stirratt. V tej zasedbi je nastala plošča Yankee Hotel Foxtrot, album, ki je v mnogih pogledih prelomen. Ne le v opusu Wilco.

Ko so namreč Wilco končne posnetke plošče prinesli k odgovornim pri založbi Reprise, ti niti najmanj niso bili zadovoljni z dosežkom. »Plošča ni dovolj komercialna, potrebno bi bilo odstraniti določene sestavine«, je bilo njihov odgovor, kar je bilo tehnično nemogoče. Napačno bi bilo sklepati, da je ta eksperimentalni moment v skupino prinesel Jim O'Rourke, kvečjemu ga je kot producent lahko uresničil. Šumi oziroma radijske motnje so bili že pri pisanju pesmi integralni del zamisli Jeffa Tweedyja, saj jih je uporabil na pravih mestih, tam kjer bi poudarili vsebino. Ta se je v veliki meri dotikala medosebnih odnosov oziroma (z)možnosti komunikacije, kar je izhajalo iz konkretnih, osebnih težav, s katerimi se je Jeff tisti čas srečeval. In spet je težko razločevati med vzroki in posledicami. So Tweedyjeve obsesije s skrivnimi komunikacijskimi znaki plod težav v zasebnem življenju ali le prenapihnjena interpretacije teh? Je kronična migrena posledica teh težav ali so stalne bolečine v glavi še stopnjevale njegove slutnje in dvome? Jemanje močnih tablet proti bolečinam in depresiji ga je pripeljalo do odvisnosti in pred Tweedyja se je že postavilo vprašanje biti ali ne biti. Nekaj tednov v rehabilitacijskem središču, kjer se je prečistil tako fizično kot psihično, ga je vrnilo med »žive«. Izkušnjo pa je opisal v pesmi Handshake Drug, ki jo najdemo na naslednjem albumu Wilco pomenljivega naslova A Ghost Is Born (Nonesuch, 2004).

Skratka, Jeff Tweedy je šel v osebnem življenju skozi naporno obdobje, polno dvomov in strahov, veliko se je ukvarjal s temami zvestobe in izdajstva, razumevanja in nesporazumov. In kot že mnogokrat, so ti impulzi vsaj na ustvarjalnost učinkovali izredno koristno. V nekaj naslednjih letih je napisal vrsto odličnih pesmi, veliko je tudi sodeloval, se preizkušal v različnih glasbenih vlogah.

Če bi odgovorni pri založbi Reprise malce podrobneje prisluhnili posnetkom za album Yankee Hotel Foxtrot, bi prepoznali njihovo pravo vrednost. Atmosferične motnje na albumu niso same sebi namen, vmes je kar nekaj potencialnih popuspešnic, ki so jih Wilco namenoma pustili »nedotaknjene«. Takšna je Kamera (pisano z začetnico »K«, kar so radi počeli že Pavement, na katere pesem nedvoumno spomni), pa hudomušna Heavy Metal Drummer, a ključne so vseeno daljše, zavite in notranje razgibane skladbe, katerih prehode povezujejo radijske motnje in kode, pobrane z albuma Conet Project, četverne CD-plošče, ki jih je Tweedy med nastajanjem albuma poslušal raje kot vsako drugo glasbo. Tako se Ashes Of American Flags konča v postapokaliptični zmesi zvokov in je pozneje naletela na mnoge interpretacije. Radio Cure z verzi »Cheer up, honey, I hope you can, there is something wrong with me, my mind is filled with radio cures, electronic surgical words« povzema temeljni vzgib albuma in je glasbeno bližja otožnosti Radiohead kot countryjevski poskočnosti; Poor Places se izteče v atmosferični hrup, skozi katerega se komaj razumljivo oglaša ženski glas s ponavljajočo kodo, sklepna Reservation pa je kar v celoti podložena z nadležnimi utripi oddaljenih zvokov.

Z odstranjenimi zvočnimi motnjami album Yankee Hotel Foxtrot (naslov je vohunska koda) ne bi bil tak, kot so si ga zamislili. To dokazujejo razširjeni piratski demoposnetki, ki prav tako vsebujejo »vezno tkivo«. Wilco so povsem stali za izdelkom in niso želeli spremeniti nobene podrobnosti. Spor, niti najmanj novost med založniki in izvajalci, se je končal hitro in sporazumno. Wilco so lahko od Reprise odkupili posnetke za 50 tisoč dolarjev in ostali brez založnika.

Zanimanje za objavo posnetkov je sicer pokazalo približno 30 manjših neodvisnih založb, a Wilco so izbrali svojo, tedaj povsem nepojmljivo pot. Posnetke so preprosto ponudili zastonj prek svoje spletne strani – naj jih ljubitelji poslušajo in ocenijo, če so kaj vredni. Polne dvorane ob promocijski turneji plošče, ki dejansko sploh ni izšla, in milijon obiskov na spletni strani so prepričali založbo Nonesuch (v njenem katalogu je rock'n'rolla še najmanj), da posnetke vseeno objavi v fizični obliki in v višji kakovosti, kot so MP3, na CD-plošči. Govori se, da so skupini Wilco plačali trikratno ceno, kot so jo oni za odkup posnetkov, in še se je izplačalo. Yankee Hotel Foxtrot je postala najbolje prodajana plošča skupine Wilco in še danes objavljajo plošče pri založbi Nonesuch. Tudi pozneje so Wilco prek spleta še ponujali zastonjske posnetke, predvsem demo- in koncertne, te vrste predstavitve pa so se pozneje oprijele mnoge manj znane, mlade skupine – nazadnje bijeta v ušesa primera skupin Arctic Monkeys in Clap Your Hands Say Yeah, ki sta po zaslugi spletne promocije postali globalni atrakciji.

Wilco so snemanje plošče Yankee Hotel Foxtrot končali junija leta 2001, torej tri mesece pred dogodkom 11. septembra. Album v fizični obliki je resda izšel šele aprila 2002, kar je mnoge napeljalo na napačno interpretacijo nekaterih pesmi. Ashes Of American Flags torej ne more biti odgovor na dogodek, čeprav so Wilco na naslovnico albuma narisali dva nebotičnika. Naslovnica kvečjemu namiguje na urbano razsežnost njihovega bivanja, saj so tedaj že nekaj let živeli v Čikagu. Na to kažejo že uvodni verzi albuma: »I am an American aquarium drinker, I assassin down the avenue, I'm hiding out in the big city blinking, what was I thinking when I let go of you?«

Verjetno se zaradi stalnih napačnih interpretacij Tweedy ograjuje od naklonjenosti do levičarskih političnih gibanj in trdi, da je njegovo politično prepričanje nevtralno, da zgolj opisuje in se vzdrži končnih sodb. Hm, prelet priporočljivih linkov na njihovi internetni strani priča drugače.

Cela kalvarija okoli objave albuma Yankee Hotel Foxtrot je začela zanimati filmskega režiserja Sama Jonesa, ki je dokumentarni film naslovil po uvodni in eni boljših pesmi Wilco sploh: I Am Trying To Break Your Heart. S kamero jim je neopazno, kot je le mogoče, sledil na turneji, zajel karakter skupine, ki se je odločila za brezkompromisno pot navkljub poprejšnji dobri prodaji plošč. Nekaj pozneje so Wilco objavili še knjigo, bolj zbirko raznoraznih utrinkov, torej esejev, odlomkov dnevnika, fotografij, in nenazadnje so knjigi priložili CD-ploščo z dvanajstimi neobjavljenimi posnetki. Tudi na DVD I Am Trying To Break Your Heart je poleg filma kot bonus objavljena vrsta do tedaj neobjavljenih pesmi.

Navkljub neprijetnostim jim kreativnega zagona ni zmanjkalo. Dokaj hitro po odmevnem albumu Yankee Hotel Foxtrot in številnih stranskih dejavnostih so začeli s snemanjem naslednika, plošče A Ghost Is Born. Kot že mnogokrat prej so na nek način obrnili postopek oziroma pristop k snemanju gradiva. Namesto natančnega in dolgotrajnega studijskega dela so se odločili za snemanje, ki bi zajelo igranje skupine v živo. Torej brez nasnemavanja in brez studijskih manipulacij, oziroma so oba pristopa strogo razmejili. Večina pesmi na albumu A Ghost Is Born je točno takih, kot jih Wilco brez pomoči matric in elektronike predstavijo v živo. Zato pa je proti koncu albuma objavljen petnajst minut trajajoči odlomek atmosferičnih motenj, skozi katere se mora prebiti poslušalec do sklepne The Late Greats, ene najlepših pesmi Wilco sploh. Izstopa še desetminutna Spiders (Kidsmoke), pri kateri si Wilco pomagajo z motoričnim ritmom, kot ga je patentiral duo Neu! pred dobrimi tridesetimi leti. Le da Wilco to predlogo speljejo na odrešujoč teren, s kitarskim rifom dokažejo, da so v osnovi še vedno rockovska skupina, in to potrjujejo z brezsramnimi youngovskimi solažami. Wilco so prav s tem albumom postali skupina, ki odgovarja le še sama sebi. Progresivne tendence so del njihovega čutenja in ne dokazovanja. In predvsem so jih želeli izpeljati tako, kot to zmorejo sami brez studijske pomoči, le da je bilo spet potrebno spremeniti zasedbo. Po objavljenem albumu A Ghost Is Born je odšel Leroy Bach, zamenjal ga je kitarist Nels Cline, znan tako po avantgardističnih, jazzovskih projektih kot tudi dobrodošel glasbenik v rockovsko naravnanih zasedbah (The Geraldine Fibbers, na primer). Z njim so Wilco lahko tudi v živo odigrali bolj zapletene skladbe, še vedno pa so dovolj neposredni in komunikativni. Dokaz je dvojna koncertna plošča Kicking Television (Nonesuch, 2005) s posnetki dveh koncertov v čikaškem gledališču Vic. Še dodatna zanimivost: Wilco so svoj repertoar sestavili predvsem iz pesmi zadnjih dveh plošč, kot da se je šele tu začela njihova prava pot.

Stranpoti

Navkljub vsakič drugačnim ploščam skupine Wilco, se je Jeff Tweedy očitno počutil nekoliko omejenega z njihovim izrazom. Zelo rad je namreč sodeloval še z drugimi glasbeniki, sam ali pa je v sodelovanje zvabil več članov Wilco.

Začelo se je povsem nedolžno, s prostočasno zasedbo Golden Smog. Glede na članstvo bi sklepali, da gre za neke vrste superskupino, torej so bili glasbeniki že uveljavljeni v svojih zasedbah, ampak seštevek njihovih sposobnosti bi dal mnoge presežke. To vsekakor ni bil namen. Prej zabavno druženje, odmor med zavezujočimi snemanji in nastopi z matičnimi skupinami. Golden Smog sestavljajo ob Tweedyju še člani skupin Jayhawks in Souls Asylum, le da zaradi pogodbenih obveznosti ne delujejo pod svojimi imeni, ampak se skrivajo za psevdonimi. Zato pa je glasba nezgrešljiv country-rock, nepretenciozna in neposredno užitkarska, na podoben način sproščujoča kot trenutki, ko Tweedy v domači garaži z desetletnim sinom, nadebudnim bobnarjem praši venček Ramonesov.

Bolj zavezujoče je bilo že omenjeno sodelovanje z Billyjem Braggom, britanskim levičarskim kantavtorjem, ki je zaprosil skupino Wilco za delikatno opravilo: hčer Woodieja Guthrieja ga je namreč nagovorila, da bi nekaj očetovih neobjavljenih besedil uglasbil in objavil na plošči, in Billy je takoj pomislil na Wilco kot primerne partnerje.

Woodie Guthrie je za seboj pustil približno 2000 neuglasbenih besedil, približno desetkrat več kot jih je dejansko posnel v obliki pesmi. Seveda pa se je pred Bragga in Wilco postavilo veliko vprašanje, kako se lotiti uglasbitve besedil: ali jih prirediti tako, kot bi jih uglasbil Guthrie sam, ali si jih prisvojiti, popeljati na svoj teren. Glede na to da so oboji, Bragg in Wilco, veliki oboževalci Woodieja Guthrieja, ni prav velike razlike med njegovim in njihovim pristopom. Pesmi vsaj na prvem delu plošče, Mermaid Avenue (po ulici, na kateri je Guthrie preživel večji del bivanja v New Yorku), vsekakor stojijo, ni čutiti sile, ki bi jo glasba delala besedilom. Niti takrat, ko se Bragg in Wilco odlepijo od folkovskih korenin in besedila vložijo v standardno popformo. Plošča je bila tako odmevna, da so pozneje posneli še dokumentarni film in je založba Elektra vztrajala pri izdaji nadaljevanja. Wilco so bili že zaposleni z drugimi načrti, tako so za Mermaid Avenue vol. 2 posneli le tri nove pesmi, preostalo pa so bili kar ostanki s prvotnega snemanja.

Ti drugi načrti so bili razprostrti vsepovsod. Jeff Tweedy je prispeval glasbo za film Chelsea Walls in vsaj instrumentalni vložki so zagotovo eksperimentalne narave, ko Tweedy preizkuša sámo zvočnost električne kitare, klaviatur, tolkal. Drugje, ko sodeluje celotna zasedba Wilco, je to že njihov dokaj značilni prispevek.

Zaplet okoli izdaje albuma Yankee Hotel Foxtrot ni ustavil dejavnosti članov skupine. Vmesni čas so hitro zapolnili s sodelovanji, med drugim v skupini Minus 5. Ta je ideja basista Johna Mc Caugheyja in na vsaki plošči naj bi z njim igrali drugi glasbeniki. Peter Buck, ki je Mc Caugheyja zvabil tudi v R. E. M. kot dodatnega basista, mu je predlagal Jeffa Tweedyja in njegove za naslednje sodelujoče. Plošča je dobila celo hudomušen naslov Down With Wilco (Yep Roc, 2003), in kot da se je Wilca oprijel sloves nezaželene skupine, je založba Hollywood zavrnila izdajo albuma in John Mc Caughey je moral najti založnika med neodvisnimi. Spet se je izkazalo, da je Down With Wilco najboljša plošča Minus 5, polna izdelanih vokalnih harmonij a la obalni fantje in byrdsovsko žvenketajočih kitar. Ne manjka sicer motečih elementov in zavitih struktur, zaradi česar plošča verjetno res ne bi zašla v vrhove lestvic najbolje prodajanih ob še tako veliki podpori velike založbe, ampak … Poslušalcev res ne gre podcenjevati.

Tweedyja komercialne zavrnitve niso ustavile pri nadaljnjih raziskovanjih. V tem smislu je bilo pomembno srečanje in predvsem glasbeno druženje z Jimom O'Rourkom. To je še najraje počel z bobnarjem Glennom Kotchejem, ki je postal eden njegovih bližnjih zaveznikov. Najprej sta Tweedy in Kotche le gostovala na plošči Insignificance (Drag City, 2001), samostojnem albumu Jima O'Rourkea, pozneje pa so vsi trije združili avtorske moči pod imenom Loose Fur. Tudi tu zaradi pogodbenih obveznosti na ovitku prvenca ni najti njihovih pravih imen.

Zaradi mnogih pomembnih izdaj, ki so ugledale luč sveta tako rekoč v letu dni – ob Insignificance in Yankee Hotel Foxtrot je potrebno dodati še vsaj album Murray Street newyorških veteranov Sonic Youth, katerih redni član je bil prav Jim O'Rourke – so Loose Fur šli mimo dokaj neopaženo. No, niti niso bili mišljeni kot visokoleteči projekt, saj so vsi imeli polne roke dela drugje.

So se pa srečali v pravem trenutku. Jim O'Rourke je opuščal elektronske eksperimente na prenosnem računalniku in se je že dokazoval kot tehniško dovršen akustični kitarist, po sonično je zaškripal v Sonic Youth in z Loose Fur pravzaprav nadaljeval tam, kjer je z Gastr Del Sol končal. Po drugi strani sta Tweedy in Kotche šele začela raziskovati glasbene prijeme zunaj klasičnega rocka, kar je bil pogoj, da je sodelovanje sploh lahko zaživelo. Njun prispevek je nadvse pomemben; šele onadva sta namreč O'Rourkove nastavke postavila v okvir pesmi. Na prvencu je ta okvir še precej širok, na albumu je le šest zapisov, ki se radi zapletejo v repetitivne zanke in tako nabirajo minutažo.

Če je bil prvenec še vaja v slogu Gastr Del Sol in iskanje skupnega jezika, je letos brez velike napovedi izšel drugi album, Born Again In The USA (Drag City). Pesmi so krajše, raznovrstnejše, a tudi notranje razgibane in – kar prej ni bilo tako razvidno – večji poudarek je na besedilih. Medtem ko se O'Rourke ne more odreči humornemu podtonu in si najraje privošči Kristusa v različnih sodobnih vlogah (The Ruling Class) ali pa našteva deset božjih zapovedi na način napovedovanja lestvice popularnih, se je Jeff Tweedy v veliki meri prizemljil, postal je natančnejši, konkretnejši, njegova kritična ost ni več zabrisana z impresionističnimi prizori, ampak jo je zapičil v samo bistvo ameriškega samozadovoljnega sna.

Če so besedila lahko nastala le tam in zdaj, glasbeno Loose Fur zajemajo iz prve polovice sedemdesetih let, ki v splošnem veljajo za presežene. Ampak Loose Fur so se zakopali natanko v progresivne tendence, ne da bi pozabili na bistvo, na pesem. Učinek je plošča, ki drži v ravnotežju sporočilnost, tehniško dovršenost in smisel za popkompozicijo. Plošča, kjer se z lahkoto izmenjujejo trši rockovski prijemi in brezskrbni folkovski napevi, ti preidejo v akustične balade in naprej v dodelan jazz-rock. Bil sem že prepričan, da bodo tovrstne kitarske solaže v tercah ostale za vekomaj na ploščah dua Steely Dan, potem pa …

Loose Fur se po objavi plošče ne bodo podali na promocijsko turnejo, torej morda res držijo govorice, da se Jim O'Rourke umika iz glasbe. Svoj izbrani repertoar bo v živo najprej predstavljal Jeff Tweedy samostojno. Večkrat je dokazal, da se odlično znajde v različnih vlogah in morebiti bo v prihodnje njegove pesmi najti le še v prostočasnih projektih. In Wilco? Takoj po odmevnem koncertnem albumu še niso stopili na koncertne odre, zato pa so na spisku nastopajočih poletne karavane, imenovane Lollapalooza. Po vseh vzponih in padcih ostajajo velika ameriška skupina.

Janez Golič