Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Postojna Blues Festival

Blues v Postojni

Verjetno ne kaže zanemariti dejstva, da je med globalnimi (in torej že prekodiranimi) glasbenimi oblikami ravno blues tisti, ki ima na Primorskem ob kakšni Ljubljani dolgo tradicijo – udomačevanja in reproduciranja, publiko, zbiralce plošč – skratka: da tam živi predvsem po zaslugi recepcij in načinov interpretiranja bluesa prek rocka.

Ob drugem festivalu bluesa v Postojni se je prikradla hudomušna aluzija na kraj ob znameniti kraški jami, kjer je večkrat odigral in ob muzanju vseh navzočih uprizoril svoj nastop ameriški prijatelj, strunar, poznavalec ameriških in svetovnih godb, predvsem pa novatorski posebnež Eugene Chadbourne. V njegovi različici »kanibaliziranja« ponarodelih je namreč na nastopih po krajih nekdanje Jugoslavije (s Slovenijo vred) countryjevsko klasiko Waltz Across Texas prenaredil v Waltz Across Postonja (sic! – lep anglofonski spodrsljaj: naš zafrknjen soglasniški niz »jn« angleško govorečim pač dela težave, nič manj kot denimo »lj« z zasilnim izhodom »Ljubijanija«, s katero so se izmazali in jo zvonko mehčali jamajški ali afriški glasbeniki). Ampak če je Chadbourne turnejo po deželi Slovenski in s postankom v Postojni povezal s podeželskim tripom po ameriški južni državi (z vsemi konotacijami vred, od najbolj telebanskih, konservativnih do potencialno osvabajajočih), je bolj hecna in indikativna glasbena oblika, ki povezuje oba teritorija – namreč valček. Ameriškemu godbenemu nativcu ob Postojni še na misel ni prišlo, da bi jo povezal s komadom Blues Before Sunrise ali Rolling And Tumbling. Subtilno jo je povezal z eno prevladujočih oblik – ob polki – tega prostora.

No, reči se spreminjajo. Zadnji dve leti Postojna z lokalnimi in regionalnimi feni, odločilnim dejavnikom turistične jamske ekonomije in nanjo vezane kulturne ponudbe ter medijsko oporo nacionalnega radia postaja kraj, kjer kaj iz teh dveh komadov z dolgo brado celo zazveni. Niz spodobnih bluesovskih koncertov in lanska prva postavitev festivala v Postojni zaenkrat kažeta, da občinstvo je, da se je blues prijel.

Vrnitev še bolj nazaj po genealoškem deblu ameriških (in globaliziranih) popularnih muzik prejšnjega stoletja k bluesu je po svoje anahronizem posebne vrste: namreč vsak bluesovski fen ali bluesolog ali celo bluesovski glasbenik ve, da so zlati časi bluesa že zdavnaj mimo, da so največji izvajalci te ekspresivne pesmi ali inštrumentalne oblike (ob res redkih izjemah) že zdavnaj pod rušo ali pa vsaj ne premorejo več iste izrazne moči. A ve tudi, da ena sama bluesovska kitica, sorazmerno stroga in toga zgradba (pred 80 leti to ravno ni bila) z načinom podajanja lahko vzbudi prav posebno »strukturo občutenja«, ki lahko prav določeno preteklost poveže s sedanjostjo; da nek kontekst, kjer so godbo igrali (in izvorno je bil hudimano zafrknjen, pač ameriška razredna in rasistična družba, bodisi na ruralnem in urbanem Jugu ali na urbanem Severu), rekontekstualizira in s tem brez trdnega referenta, brez Mississippija ali Chicaga, še vedno uspe vzpostaviti današnje povezave z nekim načinom življenja, dvorjenja, ljubljenja, iskanje utehe, slasti ob godbi. Prejemali smo jih posredno in jih interpretirali glede na svoje slušateljske okoliščine.

V tem pač blues (širše pojmovan od bluesovske forme, njegovih glasbenih značilnosti) ni še za smetišče zgodovine ali za glasbeni arhiv. S tega gledišča je razlogov, da ga igrajo po širnem svetu, več kot dovolj. Konec koncev ga še vedno igrajo (in vse manj oziroma na drugačen način preoblečenega v druge forme, z ostanki sledov) tudi Američani.

Stanje stvari se je sicer precej obrnilo – če lahko dober, začinjen blues sicer še slišite na ameriškem Jugu ali v črnskem getu Memphisa ali Chicaga, ki je širši publiki skrit ali pa je javno odkrit prek sodobnih zvezd na posejanih bluesovskih festivalih (tisti poletni v Chicagu ima pravzaprav neverjetne proporce – obišče ga okrog pol milijona ljudi v enem tednu!), je že vrsto let najbolj odbit prostor za blues čezvse posebna bluesovska srenja v Britaniji. Redno se ohranja in slogovno obnavlja od pojava bendov skiffle od konca petdesetih let, enkrat je prek britanskega rocka prodrla v svetovno ospredje, pa spet poniknila v manjše klube (pubs).

Veseli, da letošnji festival v Postojni predstavlja kar tri britanske bende (vedno so imeli dobre orgličarje in britanske skupine znajo ustvariti vitalni zagon); predvsem značilnega predstavnika teh strujanj, kakršen je Paul Lamb z The King Snakes. Drug otoški bend je del scene iz poznih šestdesetih let: Climax Blues Band, tretji pa so reinkarnirani Ten Years After brez guruja Alvina Leeja (kot predstavniki rockovske generacije, ki je za osnovo vzela bluesovsko formo). »Domorodce« Američane predstavljata akustični kitarist, kitarski frik stare in nove šole Woody Mann in pa pevec ter kitarist Michael Burks z bendom z značilno podtalno, naglešeno funky-bluesovsko godbo, kakršno je nekaj časa trosil doma v Arkansasu in prevladuje v bluesu črnskih izvajalcev (če to kaj pomeni) v zadnjih 20 letih. Domačo tvornost bo predstavljala primorska skupina Bluesback.

Bluesovski festival v Postojni – upajmo, da ne bo deževalo, saj je naravni ambient v parku z velikim odrom in drugimi dodatki pod jamo prekrasen – se torej napoveduje v drugo. Že lanski prvenec je bil fin dogodek. Letošnji pa obeta boljšo muziko, boljši program, in Waltz Across Postonja v nič manj prenesenem pomenu.

Ičo Vidmar