Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Sambasunda

Bandunški zvok mlade Sunde

Leta 1998 je Ismet Ruchimat ustanovil skupino Sambasunda, ki združuje različne tradicionalne in sodobne, klasične in popularne glasbene žanre iz ožjega sundajskega in širšega indonezijskega okolja ter jim dodaja tudi ščepce neindonezijskih zvokov.

Po končani univerzi v Bandungu se je leta 1989 pridružil mednarodno znani javanski zasedbi Jugala Orchestra pod vodstvom Guguma Gumbire, ki velja za začetnika žanra jaipongan iz sedemdesetih let, urbane glasbene kulture mladih, zaigrane le s tradicionalnimi indonezijskimi glasbili. Ruchimat je nastopal doma in po svetu z Jugalo, pa tudi z zasedbo Maleti, s katero je igral po Skandinaviji, kjer je leta 1997 tri mesece poučeval sundajsko glasbo na Univerzi v Oslu. Sodeloval je v projektih s sundajskim mojstrom bambusne piščali suling Burhanom Sukarmo, indijskim flavtistom Hariprasadom Chaurasio in z madagaskarsko skupino Tarika.

Skupina Sambasunda je posnela več plošč za domače tržišče in v novem tisočletju eno za mednarodno; na njihovi rahlo zastareli spletni strani (http://surf.to/sambasunda) najdemo tele: Rythmical Sundanese People (1998), Bajidor Kahot (2000), Millenium Ritual (2000), Takbir and Shalawat (2001) in Salsa and Salse (2001).

Številčna mlada zasedba vsebuje cel niz povečini indonezijskih glasbil: troje bobnov kendang in afriški djembe ter mnogo metalofonov in bambusnih idiofonov, na primer dva sarona in sorodni demung, bambusni saron, gong, potem več kacapijev iz širše družine citer, piščal suling, rebab, violino in še kaj. Seveda je v skupini tudi zapeljiva pevka Rita Tila z gibkim in zmogljivim glasom, ki žanje povečini najbolj navdušene kritike. Le neki južnoazijski kritik, ki jih je videl na svetovnoglasbenem festivalu Rainforest dvakrat na isti dan, popoldne in zvečer, je zapisal takole: »Indonezijski bend je bil popoldne čudovit. Po glasbilih so udarjali z razigrano predanostjo in iz njih izvabili najomamnejše melodije, kar sem jih slišal. / .../ Toda žal je ta indonezijski bend zvečer udaril mimo. Po dinamičnem uvodu so nas Sambasunda šokirali z – dangdutom!«

Z menedžerko skupine Katerino Pavlakis in vodjem Ismetom Ruchimatom sem na hitro, brez časa za dodatna vprašanja na odgovore, poklepetala po elektronski pošti. Morda bo časa za kaj več, ko bodo 30. maja nastopili na ljubljanski Drugi godbi.

Vodja skupine Sambasunda Ismet Ruchimat je sodeloval s številnimi glasbeniki doma in na tujem. Kako so se ta sodelovanja zgodila? Ali jih lahko v prihodnosti še pričakujemo? S kom?

Sodelovanja se zgodijo, ko se srečajo pravi ljudje in se iz vznemirljivega občutka porodi možnost. Niso nekaj, kar lahko pričakujemo ali načrtujemo.

Naslednji projekt se imenuje Gamelan Shokbreker, v njem bo sodelovalo devet glasbenikov iz Bandunga in štirje iz Norveške, igrali bodo skladbe Ismeta Ruchimata in norveškega flavtista Patricka Iversena. Ismet in Patrick se poznata že več kot deset let, a priložnost za sodelovanje se je prikazala šele zdaj.

Zakaj ime Sambasunda? Ali je SambaSunda ali Samba Sunda?

Odločili smo se za zapis SambaSunda, da bi bili skladni z novim albumom in z novo, mednarodno fazo v karieri skupine.

In zakaj samba, ne na primer rumba, soukouss, rock ali salsa? Ali je morda besedna igra, enako kot naslov albuma Salsa and Salse?

Res je besedna igra: samba je v resnici sundajska beseda za: mlad, nov; torej gre za mlade, za novo Sundo in novo sundajsko. Povezave z brazilsko sambo so nadvse dobrodošle, vendar je to bolj ali manj le naključje.

Če se v poimenovanjih igrate z latinskoameriško glasbo, pa ste javanskim glasbilom v inštrumentariju dodali afriški djembe. Poleg tega vsebuje zasedba tudi arabsko in srednjeazijsko glasbilo rebab ter evropsko violino. Zakaj?

Djembe je boben, ki ima zelo drugačen slog in zvok od indonezijskih bobnov; uporabljamo ga za čvrsto ritmično osnovo, medtem ko bobni kendang skrbijo bolj za melodični tolkalski zvok in slog. Rebab in violina sta bila resda uvožena, rebab že pred mnogo stoletji, toda obe glasbili sta se zelo lokalizirali, z zelo značilnim domačim slogom igranja in z domačimi tradicijami. Torej nista zares tuji glasbili, ne več, vsaj domačini ju imajo za avtentično domači.

Sambasunda združuje v zasedbi tudi domača glasbila, ki se tradicionalno povečini ne družijo, ne igrajo skupaj. Denimo perkusivna gamelanska in melodična iz zasedb tebang sunde.

Sambasunda združujemo glasbila iz različnih sundajskih tradicij in tudi iz različnih predelov vse Indonezije, na primer s Sumatre in Balija. In sicer zato, ker si želimo imeti na razpolago kar se da velik orodjarski zaboj s čimveč zvoki in ritmi.

Ali imena sundajskih glasbil pomenijo še kaj poleg imena glasbila?

Večina glasbil ima onomatopejska imena, ki spominjajo na zvok, kakršnega ustvarjajo: gong, kecrek, bedug ...

Ali so z glasbili povezane kakšne legende in miti? Imajo morda glasbila in njihov zvok, ritem, glasba magične lastnosti?

To velja zdaj le za podeželsko glasbo ali za obredno glasbo v palačah, zato za Sambasundo niti ni več pomembno.

Ali se da pet albumov, ki so izšli doma na Javi, dobiti tudi kje drugje in ali imajo katero pesem skupno z albumoma Berekis in Rahwana's Cry? Ali sta ti mednarodni izdaji povsem novi?

Berekis je v bistvu evropski ponatis prvega albuma za domače tržišče, ki je bil poimenovan preprosto Sambasunda. Rahwana's Cry pa je povsem nov album, ki je bil narejen s posebnim konceptom: akustično, a ne tradicionalno!

Kdo piše besedila Sambasunde in kako nastajajo?

Besedila pišejo raznoteri člani skupine, povečini na izvirne skladbe, včasih pa napišejo novo besedilo na melodijo dobro znane tradicionalne pesmi.

Kako pomembna sta zvok in ritem besed pri ustvarjanju besedil?

Velja enako kot za onomatopejska imena glasbil. To velja tudi za mnoge besede jezika in seveda sega tudi v besedila pesmi ter jih zajema.

Kam bi se Sambasunda umestili v odnosu do sodobnih žanrov kroncong, dangdut, popsunda, jaipongan in še kakšnega?

Vsi ti žanri so del tega, kar počne skupina, vendar hkrati počnemo tudi nekaj, kar je povsem onkraj teh žanrov in povsem drugačno.

Kakšno je občutje Bandunga?

Bandung je velikansko mesto, ki ima štiri milijone prebivalcev. V njem vlada kaotično občutje vseh velikih indonezijskih mest, vendar ni tako poblaznelo, kot je Džakarta. Obdajajo ga gore, zato je klima sveža in hladna. Bandung je v Indoneziji tudi prestolnica mode. Nešteto je trgovin in trgovinic ter stojnic in mnogo ljudi iz Džakarte za konec tedna potuje tri ure, da lahko tu opravi svoje modno nakupovanje.

Kakšno glasbo bi najverjetneje slišali na cestah, v taksijih, klubih in pivnicah?

Povečini dangdut ali pa zahodni pop. V Bandungu je tudi veliko klubov jaipongan.

Kakšno glasbo in katere izvajalce poslušajo člani skupine Sambasunda?

Vse sorte.

Kako so videti nastopi skupine doma? Je dovolj priložnosti za igranje? Igra skupina različne repertoarje?

Doma igramo na univerzitetnih, študentskih dogodkih in vedno več na krajevnih festivalih. Veliko igramo tudi med poročno sezono, ko se prelevimo v tradicionalne muzikante in igramo poseben glasbeni repertoar za poročno obredje ter tudi za zabavo, ki sledi. Torej, ja: igramo več repertoarjev, o tem pa odloča kontekst.

Koliko časa ponavadi traja nastop?

Odvisno od okoliščin.

Ali so člani zasedbe stalni ali se spreminjajo in kako deluje skupina?

Skupina deluje kot stalni kolektiv. Se pravi, da so člani stalni, vendar obstaja fleksibilnost glede tega, kdo igra kaj, kje in kdaj. Skupina tudi deluje kot kolektiv ali velika družina, vendar je Ismet zelo očitno družinski glavar. Čeprav je še mlad, je deležen velikega spoštovanja – zaradi znanja, učiteljskega sloga in zamisli. Večina članov ga kliče pak (očka).

Kako pomembna je pri skladanju in izvajanju improvizacija? Kolikšen je kolektivni prispevek k Ruchimatovim skladbam?

Vsi solistični deli (največkrat na violini, sulingu in rebabu) so vedno improvizirani. Improvizacija ima posebno, svoje in točno določeno mesto v strukturi skladbe, naj bo tradicionalna ali sodobna. Tudi petje je zelo svobodno improvizirano – ne v glavni melodiji, temveč v izraznosti in okrasju. Kakopak so ti solistični prispevki zelo osebni izrazi glasbenikov, ki jih igrajo ali pojejo.

Kaj lahko pričakujemo na koncertu in kaj Sambasunda pričakuje od koncerta?

Pustimo se presenetiti.

TC Lejla Bin Nur