Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Hrvoje Horvat

JOHNNY B. ŠTULIĆ – Fantom slobode

Profil international, Zagreb 2005

Hrvoje Horvat (1965) je svoje prve tekste objavil pri osemnajstih v Poletu, zadnjih trinajst let pa dela kot glasbeni kritik, novinar in urednik pri hrvaškem časopisu Vjesnik. Njegova dejavnost je usmerjena v kulturo, natančneje v popularno kulturo oziroma v tujo in domačo rokovsko godbo. Z Darkom Glavanom je (so)avtor knjig »The Rolling Stones- Rock'n'Roll Babilon (1998) in Prljavo kazalište – Sve je lako kad si mlad (2001).

Tokrat so bile njegove ambicije precej višje, lotil se je namreč pisanja biografije rokovskega heroja naše mladosti, nikogar drugega kot Johnnyja Branimirja Štulića. Saj ne rečem, izziv je bil resnično velik in zanimiv, že sam pristop k projektu bi bil lahko intriganten, zamisel, nekakšen okvir, ki bi (lahko) predstavil Johnnyja Štulića nekoliko po svoje in drugače, kot ga poznamo iz časopisnih odrezkov in številnih pogovorov, ki so bili ničkolikokrat ponatisnjeni.

Hrvoje Horvat se je odločil (mogoče po liniji najmanjšega odpora), da enostavno zbere, kar mu je bilo dosegljivo, to sestavi v kronološko celoto in vse skupaj predstavi zainteresirani javnosti. Materiala se je v vseh teh letih nabralo ogromno, tega avtorju knjige nikakor ne moremo oporekati, že preposlušanje Azrine diskografije je namreč izredno obsežen posel.

Biografijo je zastavil kronološko: Branimirjevo otroštvo, selitve, ki jih je povzročala očetova služba oficirja, gimnazijska leta, polna knjig in filozofije ter ustvarjanje lastnega prostora pod soncem, v katerem je vedno bolj pomembno vlogo igrala glasba. V pripoved vnaša Hrvoje Horvat veliko citatov (Štulićevih in tudi drugih), mestoma skuša tudi sociološko umestiti fenomen Štulić v nekoliko širši, družbeni okvir. Zelo moteče in trhle so primerjave z Boro Djordjevićem, na primer v povezavi z liriko, temelječo na zabavljaštvu, ki jo po mojem mnenju nikakor ne moremo primerjati s Štulićevo. Občutek imam, da je Hrvoje Horvat tudi ostale vzporednice vlekel nekako na pamet oziroma na podlagi nekaterih že znanih mnenj v rokovski kritiki, ne prinaša pa svežih lastnih pogledov (pomen rokovskih časopisov v nekdanji skupni domovini, vloga Poleta in Džuboksa ...).

Glede na to da je leta 2002 uspel posneti intervju z B. Štulićem (kar ni mala svar), da je tudi sam opravil precej intervjujev s takratnimi protagonisti rokovske scene pa tudi Štulićevimi bližnjimi, prijatelji, spremljevalkami, je škoda, da ni biografijo zapisal bolj po svoje, avtentično. Želja po celostni predstavitvi se ni povsem uresničila, v svojem trudu, da bi obilico gradiva sestavil v berljivo celoto, se avtor nepotrebno in predolgo spušča v ocene posameznih albumov, ponatise tisočkrat zapisanih in najbolj znanih, intrigantnih anekdot, ki jih je neumorni Štulić trosil naokoli, da o nebulozah iz devetdesetih let prejšnjega stoletja v zvezi z razpadom nekoč skupne domovine pa komentarjih na Štulićeva potovanja med Zagrebom in Beogradom niti ne govorim.

Prepričana sem, da bo knjiga ne glede na površnosti in včasih tendenciozne nastavke pritegnila širok krog bralcev. Avtor je v njej skušal razgraditi fenomen Johnnyjevega kulta, ga predstaviti z vsemi odlikami in slabostmi. V knjigi so objavljeni tudi ponatisi rokopisov nekaterih pesmi, vrsta osebnih fotografij, celo faksimile pisma prijateljici, za katerega Štulić trdi, da so mu ga ukradli. Pravzaprav nikoli dokončana zgodba.

Johnny B. Štulić še danes priteguje raznoliko množico oboževalk in ljubiteljev. In to je tisto, kar je, vsaj zame, najbolj zanimivo, navdihujoče in pomembno. Da so stvari, ki jih je ustvaril, in duh, ki ga je širil, preživeli čas, da vznemirjajo in burijo domišljijo še danes. Johnny je namreč legenda, je pesnik, boem, frontmen skupine Azra, kitarist, ki je v nekaj letih osvojil rokovske odre širom nekdanje skupne domovine. Človek s karizmo, kot vsi veliki, tudi sam pogosto v nasprotju s samim seboj, nepristopen in obenem obseden z enim samim poslanstvom, ki ga je nosil v sebi. Pesmi, ki jih je stresal z rokava, je želel zabeležiti na diskografske plošče, hotel je brez prestanka peti in igrati, neukrotljivo v tem kaotičnem svetu rokenrola, ki mu je dal resnično avtentičen pečat. Šel je skozi dobesedno vse faze raziskovanja in preigravanja rokenrolovskih obrazcev, okoli sebe je zbiral prave glasbenike, vztrajal v okviru rokovske forme in rokovskega sestava z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih prinašata. In predvsem: Johnny je tudi danes živ, živ kot mit, živ kot fenomen, ki si ga po svoje razlaga vsak ljubitelj in ljubiteljica, vsak, ki ga je doživel, preposlušal, se prepustil njegovi liriki, ranljivosti, senzibilnosti, preprosto melodičnosti, ki začara. Tako. Mislim, da je Hrvoju Horvatu spodletelo pri tej, zame najbolj relevantni in bistveni postavki: predstaviti Štulića predanega glasbi, ampak brez šale, sprenevedanja in povsem, povsem, povsem zares.

Le malo je tudi v rokenrolu tolikšne predanosti, ljubezni in srčnosti, takšnega pristopa k ustvarjanju glasbe in želje to počenjati stoodstotno, z dušo in telesom, brez kančka patetike (no, včasih …) in kakrše koli predvidljivosti. Znano je njegovo stališče do rokovske kritike, toda ko takole danes prebiramo knjigo Hrvoja Horvata in v njej spet podoživimo nekatere kritiške ocvirke iz tiste dobe o Azri in vlogi Štulića v njej, potem nas celotna situacija še enkrat povsem razoroži, tako kot je Štulića samega (Dobro poznam stvari, o katerih pišejo in ne morejo me preslepiti. O meni ne morejo kar nekaj pisati, kritika mora biti poštena. Ne more vsak pisati vsega, kar hoče. Skupina vodilnih zagrebških kritikov me ne prenese, toda tudi jaz njih ne.) Dovolj pošteno, kaj pravite?

Zares, ustvarjanje brez pretvarjanja, brez meja, rokenrol kot umetnost in kot način življenja, ki te prevzame v celoti. In najbolj odmevne Štulićeve poteze so na njegovi glasbeni poti pričale o tem, njegova celonočna skladanja, iskanje somišljenikov, iskanje glasbene forme od akustike prek elektrike do velike želje po kabarejski obliki ustvarjanja, vedno in povsod glasba in samo glasba.

Saj veste: želim samo da sviram,/ da se otkaćim/ i to je sve.

Varja Velikonja