Tony Russell

COUNTRY MUSIC RECORDS: A DISCOGRAPHY, 1921–1942

Oxford University Press, 2005 (1183 strani)

Neki novinar je zapisal, da kdor ne mara countryja, ne more imeti rad rock’n’rolla. Pozneje sem nekje prebral, da je to izjava Johnnyja Casha. Rockovska glasba ima pač korenine tudi v countryju, pa če naši prodorni rockovski in jazzovski teoretiki priznajo ali ne. Ko sem nekoč Townesa Van Zandta vprašal, kaj si misli o countryju, mi je diplomatsko odgovoril, da je spoznanje countryja zelo široko in da v ta glasbeni predalček sodi marsikaj, od jodlov Jimmieja Rodgersa do srce parajočih in solzavih balad brez dvoma nadarjenega pevca Gartha Brooksa. Ko sem Stevu Earlu povedal te misli njegovega učitelja in prijatelja, se je začel nestrpno zmrdovati, češ da Garth Brooks že ne poje countryja. Tudi v countryju se pač nenehno krešejo mnenja. Vendar Russellova knjiga ne prinaša tovrstnih prerekanj.

Gre namreč za monumentalno delo, ki ponuja diskografske podatke o tako rekoč vseh ploščah posnetega countryja med letoma 1921 in 1942. Avtor Tony Russell je glasbeni zgodovinar, ki že desetletja piše o countryju, bluesu, jazzu in drugih oblikah popularne glasbe, njegove članke pa lahko zasledite v zelo različnih publikacijah. Je tudi sodelavec RTV programov BBC-ja in sourednik številnih glasbenih revij. Knjiga je neprecenljiv vir za vsakogar, ki se resno ukvarja s countryjevsko glasbo, ob ceni 100 USD je sicer ena najdražjih knjig v moji knjižnici, a brez takšnih referenčnih izdaj ne gre, če hočeš imeti kolikor toliko zanesljiv vpogled v tvarino. Konceptualno knjiga sledi drugim podobnim izdajam, drobnjakarski Russell jo je pripravljal dobri desetletji in verjetno ni treba poudarjati, da je pri delu naletel na številne težave in ovire. Nekaj (a le zanemarljiv del) teh diskografskih podatkov je bilo sicer že objavljenih v knjigah o posameznih glasbenikih, v zbirkah založbe Bear Family, v fanzinih in izdajah različnih društev, zdaj pa so končno zbrani na enem mestu. Ko sem enemu prvih ljubiteljev countryja v Sloveniji Borisu Vošnjaku pokazal to zajetno bukvo, se je prijel za glavo, češ, koliko glasbe še bi bilo treba kupiti in poslušati. Ista založba je pred leti izdala podobno knjigo o bluesu (zadnja izdaja je iz leta 1997), vendar dvomim, da se bo knjiga o countryju prodala v vsaj približno tako veliki nakladi. Russell se kajpak ni zanašal zgolj na omenjene vire. Delal je intervjuje s še živimi glasbeniki, njihovimi sorodniki, založbami ipd. Preštudiral je tudi 200.000 posnetkov, arhiviranih v muzeju Country Music Hall of Fame.

V knjigi, ki jo imam sam spravljeno ob približno enako zajetni izdaji biblije in knjigi o bluesu iz istega cikla, boste našli podatke o 2500 umetnikih, 5000 spremljevalnih studijskih glasbenikih in o 10.000 skladbah, posnetih v navedenem obdobju. Verjetno ni treba poudarjati, da je veliko teh pesmi še danes živih v bluegrassu in tudi countryju. Verjetno največji poznavalec countryja Charles Wolfe je zapisal, da bo ta knjiga za vedno spremenila naše ukvarjanje s countryjem. Zdaj se namreč ne bomo več mogli sklicevati, da o kom ali o kaki skladbi ni podatkov. Izdaja bo torej odlično rabila folkloristom, zgodovinarjem popularne kulture ter tudi samim glasbenikom.

Jane Weber