Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Norman C. Stolzoff

WAKE THE TOWN AND TELL THE PEOPLE: Dancehall Culture in Jamaica

Duke University Press, Durham and London, 2000; 298 str.

Vemo, da obstajajo plodovite karibske študije in vsak antropolog Karibov, začenši z uglednim Sidneyem Mintzom, ki je vse življenje posvetil preučevanju družb in kultur karibskih otokov (in kopenskih Karibov: Surinama, Belizeja in Francoske Gvajane zaradi podobnosti v kolonialni zgodovini), bo najprej povedal: ni enotne karibske regije. Zgodovinska privezanost na kolonizatorke, metropolitanske kulture in krajevne posebnosti v formacijah karibskih družb so povzročile njihovo izjemno raznolikost, popolno odvisnost ali delno samostojnost glede na zahodne "matice", toda od vsega začetka tudi vpetost v svetovne tokove, v čezatlantsko trgovino (s sužnji, sladkorjem, kavo, drugim blagom, služnimi delavci) in globalno kopičenje kapitala. V tej petstoletni večsmerno potekajoči menjavi v trikotniku Evropa – Afrika – Amerike (s Karibi) se je godba Karibov zaslišala dokaj pozno. Toda danes skorajda ni dijaka, študenta, glasbo poslušajočega na tako imenovanem Zahodu, ki ne bi prepoznal osnovnih glasbenih oblik in načinov zvenenja ter jih tudi poimenoval z imeni otoških slogov oziroma zvrsti: son, reggae, salsa, kalipso, merengue, bachata, rumba, zouk, compas, rara. Ali še več, s fantazijo, s homologijo zamišljenih situacij med tistimi, ki jih igrajo, in tistimi, ki jih poslušajo na drugem koncu sveta, se je naš zahodni poslušalec marsikdaj v njih celo prepoznal. Njihov utrip je postajal njegov utrip. To so postale, na nek čuden način, tudi njegove godbe, s pomočjo katerih se je odvezal od turobne rustikalnosti ali okornosti tukajšnjih glasb in miljeja.

V tej luči je nenavadna in grobo ponižujoča evrocentrična izjava spornega Nobelovega nagrajenca za književnost, V. S. Naipaula, trinidadskega Indijca z metropolitansko, angleško univerzitetno izobrazbo in domovanjem v kraljestvu lordov v knjigi The Middle Passage (1962): »Zgodovina je zgrajena na dosežkih ter ustvarjanju in Zahodne Indije niso ustvarile ničesar.« (West Indies, britansko poimenovanje Karibov, izdaja kolonialna hotenja in želeno smer prisvajanja sveta, ljudi in dobrin.) Prihodnji Nobelovec ni hotel ne videti, ne okusiti, otipati, slišati. In imel bi kaj slišati.

Ameriški antropolog Norman C. Stolzoff je s knjigo Wake the Town and Tell the People prvo resnično etnografsko študijo jamajške plesne kulture dancehalla s humanistično radovednostjo in obširno analizo priskrbel izjemno dragoceno čtivo. Tudi sam je v mladih učečih se letih postajal zaljubljenec v »prvo globalno glasbeno obliko iz tretjega sveta«, reggae, toda po svojem bivanju na Jamajki in opravljenem raziskovanju je knjiga prava pravcata intervencija v naše zahodnjaške predstave o godbah na Jamajki – običajno jih enačimo kar z reggaejem, ikono Bobom Marleyjem, rastafarijanstvom. Zahodnjaško zaničevanje dancehalla in občudovanje »uporniškega« reggaeja ne upošteva strukturne, ekonomske, socialne, estetske, ideološke vloge sound systems (potujočih diskotek) z didžeji, opolzkimi besedili, mačističnim postavljaštvom v vse bolj razslojeni sodobni jamajški družbi – prezre sam kontekst, v katerem nastaja in se obnavlja kulturna forma, ki ni zgolj glasba. Knjiga je pomemben prispevek k vse bolj pestremu in izjemno kakovostnemu obravnavanju popularnih godb Karibov v zadnjih desetih, petnajstih letih. Spodobi se (navsezadnje smo nanje redno opozarjali in o njih pisali na knjižnih straneh Muske), da nekaj izstopajočih študij (večina so kakovostne etnografije) z njihovimi avtorji naštejemo: Frances Aparicio, Listening to Salsa: Gender, Latin Popular Music, and Puerto Rican Cultures (1998); Gage Averill, A Day for the Hunter, A Day for the Prey: Popular Music and Power in Haiti (1997); Peter Manuel, skupaj s Kennethom Bilbyjem, Caribbean Currents: Caribbean Music from Rumba to Reggae (1995); Deborah Hernandez Pacini, Bachata: A Social History of a Dominican Popular Music (1995), Jocelyn Guilbault, Zouk: World Music in the West Indies (1993).

V oči zbode, da so jih pisali ameriški karibianisti. Veseli nas, da se jim pridružujejo in prikazujejo lastno kulturo, prepletanja posameznih karibskih (glasbenih) kultur in njihovo vpetost v globalni pretok domačini, karibski humanisti (tudi etnomuzikologi in sociologi glasbe) ter družboslovci. Zgled je na primer interdisciplinarni zbornik Modern Political Culture in the Caribbean, ur. Holger Henke in Fred Rino, University of the West Indies Press, Barbados, Jamaica, Trinidad and Tobago, 2003 – znamenje drugačne, tvorne ravni obravnave je že, da politološka ali sociološka razprava ne obide glasbene kulture, družbenih učinkov glasbe; nekaj, kar bi bil lahko dragocen napotek za zahodno družboslovje, zabubljeno v lastno disciplino. Podobno velja za preučevalce glasbe, muzikologe, a ti imajo najprej probleme že z »nizkimi« glasbami, kaj šele z družbenim okoljem, ki poraja vse glasbe.

O godbah z Jamajke smo (bili) vsi večinoma obveščeni prek posrednikov v zahodnih glasbenih središčih, slišimo jih, kupujemo jih, gledamo na videih, v TV-oddajah. Večinoma so bile posredovanje prek prevladujočih svetovnh medijev in segmenta glasbene industrije, ki je vendarle za edino jamajško glasbo napravil reggae (s predhodnikom skajem vred). Na novo se je zanimanje za jamajško studijsko produkcijo, producentsko vlogo, estetiko nasnemavanj (bobna in basa) okrepilo s preklopom na sodobne plesne oblike in godbe (od hiphopa do plesne kulture plošč itn). Pa vendarle kaže poudariti tri različne knjige o glasbah z Jamajke (četudi je včasih zanje generično ime kar reggae): Steve Barrow and Peter Dalton, Reggae: The Rough Guide (1997) – najboljši iz serije razvpitih vodnikov je obenem splošen glasbeni oris zgodovine oblik, socialnega konteksta, genealogij in diskografij; Dick Hebdige, Cut 'n' Mix: Culture, Identity and Carribbean Music (1987) – pionirska študija avtorja slovite knjige o pomenu sloga v angleških subkulturah je jamajško popularno kulturo obravnavala kot kraj analize političnih in ideoloških bojev ter mrežo pri vzpostavljanju družbene solidarnosti. Simon Jones, Black Culture, White Youth: The Reggae Tradition from JA to UK (1988) – prva etnografska študija izpeljank sound systems na angleških tleh med karibskimi migranti, ki je pokazala, kako plesna kultura vzpostavlja in spreminja širša družbena razmerja; razvija teorijo o tem, kako so oblikovane sinkretične (cut'n'mix) kulture.

Stolzoff nadaljuje od tu naprej. Etnografija, njegovo bivanje in gibanje z mladimi Kingstončani, razkriva podrobnosti v politični ekonomiji plesne in didžejske kulture, družbene delitve dela v kompleksu premičnih sistemov ozvočenj, socialno strukturo, razredno hierarhijo med zgornjim«(uptown, bogatejšim) in spodnjim (downtown, revnim) Kingstonom ter razčlenjen niz rab godbe, njeno povezavo s studiji in založniki, konflikt vrednot, ki jih didžejski slog sproža še posebej od leta 1980 naprej, ko je Jamajka z E. Seago kot predsednikom vlade dokončno stopila po poti pogubne neoliberlane ekonomije. Dancehall je precej širše generično ime in mreža praks, ki sicer povzema kolonialni naziv za družabne plesne dogodke 19. stoletja; drži pa, da je v pravih plesnih dvoranah jamajški ples zacvetel le za višje razrede ob skaju in razglasitvi neodvisnosti Jamajke leta 1962. Ni zgolj en plesni in glasbeni slog.

Če je pomemben del knjige etnografija s podrobnim opisom mladih postavajočih »zabijalcev časa«, didžejev, pred studijem, iskanjem edine življenjske priložnosti, ki hkrati tvori kode vedenja, oblačenja, klepanje ritmov (ritemskih matric) v studiju in stihov, niso nič manj pomembne zgodovinske vzporednice in geneza plesnih slogov z njihovo umestitvijo v socialno in politično zgodovino Jamajke z vzajemnimi vplivi in razmerje njene glasbene produkcije do sveta, migracij in severnega čuvaja ZDA. Medtem ko je svet nostalgično zrl v rastafarijanski rootsrockovski reggae, je revna Jamajka žurala, gojila talente pomensko večplastnega didžejskega čveka, opolzkosti, tekmovanja med različnimi sound systemsi, ki so krmarili med odkritim (a vendarle dvoumnim seksizmom), bojem za ljubi kruhek, prisvajanjem prostora, ki ga je obvladovalo poulično nasilje kokainskih band. Sodobna kultura dancehall je sad nove jamajške družbe, s pomočjo katere ljudje različnih socialnih statusov in spolov uravnavajo medsebojna razmerja. Vseeno kdo je na odru: Buju Banton (ki je kot prvak opolzkosti konvertiral v »ozaveščeno« rastafarijanstvo) ali prvakinja Lady Saw, ki z odkritimi seksualnimi namigi, zbadljivostjo proti fantovskim kolegom izziva in preizprašuje položaj ženske performerke (in jamajše punce sploh) kot moškega objekta želje na način sprevrnjenega diskurza o vlogi spolov v družbi. Dancehall je kultura (zelo vplivna in pomensko večplastna) v jamajški kulturi. Vedno znova je v zadnjih petdesetih letih dokazovala osupljivo zmožnost za stvaritev dobrih reči v jamajški družbi. Tisti, ki se v tem strinjajo in obenem vedno znova interpretirajo sodobno kulturo dancehalla (didžeji, feministke, meščanski intelektualci, rastafarijanci idr.), bodo pritrdili tudi, da to še ne pomeni, da niso sposobni brez sramu odkrito govoriti o njegovih ekscecih, skrajnih stališčih, ki so obenem protislovna stališča same jamajške družbe. Dancehall jih artikulira, poriva v ospredje, morda bo – podobno kot reggae – prestavil poudarke v razumevanju tradicionalne vloge spolov. Poudaril jih je že. Le od kod toliko deklet pod odrom največjih postavljačev? Za številne, ki se še kako radi ozirajo k otoku (ali k hiphopu in sploh k sodobnim plesnim kulturam), je Wake the Town nujno čtivo. Brez eksotike, zelo neposredno, nazorno in artikulirano.

Ičo Vidmar