Everett True

THE WHITE STRIPES AND THE SOUND OF MUTANT BLUES

Omnibus Press, 2004

Detroitskega dueta White Stripes ni treba posebej predstavljati. Če pa kdo misli, da je ta glasbeni par doživel uspeh s klanjanjen in prilizovanjem glasbeni industriji ter prilaganjanjem njenim zakonom, naj si (takoj!) priskrbi knjigo Everetta Trueja, saj se mu bodo vse zle ali pavšalne misli spremenile v prah.

Everett True, s pravim imenom Jerry Thackray, nas s knjigo The White Stripes And The Sound of Mutant Blues ponese globoko, v samo srž fenomena White Stripes. Odkriva ne le prazačetke te novodobne rockovske uspešnice, ampak s pronicljivim in natančnim kronološkim pregledom razgali skrivnost uspeha Jacka in Meg White. Ta (je) temelji(la) na dodelani viziji, ki se razkriva iz albuma v album, iz singla v singel, iz faze v fazo, in je v pričujoči knjigi zaobjeta do vključno predzadnjega albuma Elephant. Prav v trenutku komercialne eksplozije White Stripes je bila objavljena ta knjiga, ki ima – kot so že pravilno sklepali pri glasbenem magazinu Mojo – dokaj ponesrečen naslov. Je že res, da gre za knjigo z osrednjim likom, je pa to več kot knjiga o White Stripes. Ponese nas v samo jedro detroitske rockovske scene. Ob zgodbi o rdeče-belo-črnem duetu predstavlja tudi preostale soborce te scene, govori o pomenu skupnosti in solidarnosti za oblikovanje močne lokalne rockovske scene v Detroitu v drugi polovici devetdesetih let, ki spominja na razvoj dogodkov deset let prej v Seattlu. Usoda je pač takšna, da je prav Everett True tisti glasbeni novinar, ki je leta 1989 pripotoval v Seattle in s članki v NME in Melody Maker povzročil plaz navdušenja nad varovanci Sub Pop na tej strani luže. Da bi bila njegova osebna zgodba še bolj kruta, je prav on spoznal Kurta Cobaina s Courtney Love. S knjigama, kot sta Live Through This: American Rock Music in The Nineties in Hey Ho Let's Go: The Story of The Ramones, je privlekel nase pozornost kot kredibilen glasbeni publicist, ki je s knjigo o detroitski sceni in White Stripes dosegel najvišjo avtorsko točko doslej.

Uspešno urejena mešanica zbranih intervjujev iz najrazličnejših ameriških, angleških, avstralskih glasbenih časopisov in tudi drugih medijev, številnih dodanih portretov (detroitskih skupin Gories, Dirtbombs, Detroit Cobras, Whirlwind Heat, Electric Six, Soledad Brothers, Von Bondies in mnogih drugih akterjev), z zgodbo povezanih podrobnosti (od studijev in založb do zgodovinskih pregledov), stranskih opomb, slikovnega in fotografskega gardiva ter neštetih izjav in pričevanj sodobnikov White Stripes se slastno bere. Everett True nam nazorno in prepričljivo opiše nastanek in vsebino posameznega albuma tega dvojca brez krmarja – od izvorov posameznega komada in atmosfere, v kateri je nastal, do končnih dizajnerskih potez pri oblikovanju ovitkov. Prepriča nas, da so glasbeniki in glasbene skupine ter majcene založbe, trgovine s ploščami, klubi in aktivisti, pripravljeni na tveganje, tisti, ki ustvarijo sceno. Šele nato pridejo na vrsto mediji, velike založbe, paparaci, kapital, dobiček, uspeh in slava. Še več – ob pomembnosti zaledja, ki jo je aktualna, v knjigi opisana detroitskega scena izoblikovala s poznavanjem in upoštevanjem izkušenj predhodnih bluesovskih, countryjevskih, soulovskih, rockovskih in punkovskih generacij ter jih nadgradila, sta ključnega pomena za sceno socialna nota in občutek skupnosti. To pa se še najbolj razvije v okolju, ki je odrezano od sveta, ki ni v središču pozornosti in kjer celotna skupnost životari iz dneva v dan. Takšen je bil in kot kaže bo ostal postapokaliptični, postindustrijski in postkapitalistični Detroit ne glede na uspeh White Stripes in na vrsto bendov, ki prihaja iz tega mesta.

BIGor