Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Žiga Valetič

ARCTIC MONKEYS

Whatever People Say I Am, That’s What I’m Not

Domino/Nika, 2006

Karkoli bom napisal o naslednji zasedbi, ne bo držalo. Tako so z naslovom svojega prvenca vsaj napovedali štirje mladeniči iz Sheffielda, ki so, podobno kot pred časom Bloc Party, zatresli svet britanskega podzemlja na mnogo manj pretenciozno zabavljaški način kot Franz Ferdinand ali Keiser Chiefs.

In kje se je začelo? Z Gonzovo (MTV 2) turnejo pokaži kaj znaš, kjer so se izkazali kot najbolj resen ulov, nato pa je na lepem naše daljince umiril banalno preprost posnetek očitno zelene skupine, ki je sekala kot nekdaj Pete Townshend in njegovi The Who s svojo nevrotično in virtuozno naspidiranostjo. Sploh ni šlo za pravi videospot. Tudi za koncertni posnetek ne. V nekem brezizraznem studiu so pač zabeležili v živo odigran komad I Bet You Look Good On The Dancefloor, ki je bil brezhiben, odbrenkan s sproščenim trudom, toda s takšnim zanosom, da sta mlademu pevcu in bobnarju (back-vokalistu) jezika nenehno visela skozi zobe. Vse na njih je bilo hitro, divje, nenarejeno.

Glede na to da je alter do danes že dodobra prestopil v mainstream (toda ostal indie), ni bilo več daleč do uresničenja nekdanje prerokbe Franka Blacka, da bo opica vnebovzeta. Preden je album izšel, je bil že prvi na Amazonovi lestvici, pa tudi mala plošča je že nekaj tednov kraljevala na britanski lojtri. Z zanimanjem smo pričakovali, kaj bomo še slišali. Arctic Monkeys so s celotnim izdelkom izkazovali neko novo suverenost odpadniškega segmenta današnje najstniške generacije, ki ji svetovni mir ni prva prioriteta (ker ga še sami nimajo) in kakršno v našem kulturnem prostoru najlaže najdemo v knjigah obetavnega, nagrajenega in izjemno artikuliranega enaindvajsetletnega Nejca Gazvode.

Skladbe so robustne in melodične, ta robustnost pa ni načrtovana ali narejena, sproducirana. Je pač iskrena in nič več kot to. Fantje so si pustili več muzikaličnih izhodišč kot denimo hripavi The Strokes, ki so na aktualnem tretjem album dokaj bledi. Odrezavi britanski četverec v zelo razslojenih aranžmajih odleti tudi v ska (A Certain Romance) in v počasnejše songe (Riot Van). Niti se jim ne zdi problematično postati izvirni plesni nadomestek (Dancing Shoes) za zelo razmahnjeno elektronsko dance glasbo, ki je v klubih zažigala zadnje desetletje. Muska jim očitno pomeni en velik eksperiment izhoda iz nereda življenja, pomembno pa je, da so zanj nadarjeni in da eksperimentirajo sami s sabo.

Žiga Valetič