Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

SUSANA BACA

Travesias

Luaka Bop, 2006

Perujska pevka Susana Baca je, čeprav dejavna že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, širše, svetovno občinstvo opozorila nase s pesmijo Maria Lando s kompilacije The Soul of Black Peru, ki jo je leta 1995 pri svoji založbi Luaka Bop objavil David Byrne. Sledili so izvrsten prvenec Susana Baca (prav tako za Luaka Bop), še nekaj odmevnih albumov ter uvrstitve njenih pesmi na številne kompilacije, predvsem tiste, posvečene etnopevkam. Bacova, katere mentorica je bila slovita pevka in avtorica Chabuca Granda, je svoje ustvarjanje posvetila raziskovanju ter interpretaciji pesmi perujskih sužnjev in njihovih potomcev. V ta namen sta s soprogom tudi ustanovila Instituto Negrocontinuo (Inštitut črnske kontinuitete), ki je skrbel za ohranjanje afriške kulture v Peruju. Je ena redkih, ki v domačem Peruju prepeva glasbo afriških sužnjev, zato njeno glasbo odlikuje naslanjanje na tolkala, sicer zelo pretanjena, za katere se sprva zdi, da držijo le ritem, a kaj kmalu ugotoviš, da so zraven še zametki oziroma nakazane melodije. Zaradi te posebnosti ter njene sugestivne, poglobljene in čutne izvedbe se je uveljavila kot umetnica posebnega soja na svetovni etnosceni. Kajti Susana Baca je z izborom repertoarja, ki je pogumno pokukal čez meje Peruja, in sodelavcev iz različnih žanrov pokazala, da je ena redkih tradicionalnih pevk, ki ni omejena le na domače okolje in zna prisluhniti tudi drugim kulturam ter jih preplesti z lastno dediščino.

Naša znanka z Druge godbe, ki se bo letos znova predstavila na tem festivalu, gre na vsakem albumu globlje v svojem raziskovanju ne le afroperujske godbe, marveč tudi (podobne ali pa tudi ne) glasbe tako latinskoameriških kot drugih okolij. Že na prvo poslušanje se zdi, da njen novi album Travesias prinaša doslej najgloblja tovrstna raziskovanja, zaradi katerih njena glasba, čeprav čvrsto ukoreninjena v črni Peru, dosega univerzalen smisel in sporočilo. Na albumu Travesias najdemo denimo izjemno tenkočutno zapeto pesem Merci bon dieu, ki sicer prihaja s Haitija, a jo Bacova odpoje, kot bi od nekdaj pripadala Peruju in njej. Napredno misleča pevka je predelala tudi ganljivo pesem Una copla me ha cantado čilske levičarske kantavtorke Violete Parra. Navezujoč na nelatinskoameriške kulture je perujska pevka že prej na albume uvrščala pesmi iz zahodne jazzovske ali popgodbe (Gershwin, celo Björk), tokrat pa preseneti s priredbo pesmi Volcano irskega kantavtorja Damiena Rica. Odličen album Travesisas poleg žanrske in geografske pestrosti odlikujejo tudi imenitni spremljevalni glasbeniki in gostje. Med slednjimi najdemo Gilberta Gila v krasnem duetu Estrela, pri glasbenikih pa gre posebna hvala in slava neprekosljivemu Marcu Ribotu, ki vodi njen spremljevalni bend. Še kako dobro vemo, da Ribot obvlada različne, tako severno- kot južnoameriške sloge, a tokrat je šel še dlje v svojem edinstvenem sinkretizmu.

Ribot namreč po eni strani igra zelo po svoje – včasih imamo občutek, da poslušamo kakšne stare folkerje ali blueserje – po drugi strani pa se je zelo stopil z latinomelodijami in ritmi. Komadi so enkrat polni njegovih presunljivih rockovsko-bluesovskih solaž na električni kitari, drugič spet le podčrta vzdušje s kakšnim podaljšanim, z učinki ozaljšanim tonom, tretjič pa prebira akorde ali solira na akustični kitari v maniri največjih latinomojstrov. Ribot, ki je z Bacovo igral že na albumu Espiritu Vivo, zagotovo veliko prispeva k žanrski in zvočni raznolikosti albuma, svoje pa občasno dodajo godala zasedbe Tosca Strings, ki smo jo pri nas poslušali na koncertu Davida Byrna. Kljub tem številnim zvočnim dodatkom in slovitim gostom je Bacova »šefica«, saj je vsa spremljava podrejena njeni umirjeni, pretanjeno odmerjeni interpretaciji, ki, čeprav večinoma poje zelo potiho, včasih na robu zaznavnega, pesmim vliva izjemno, svojevrstno notranjo duhovno energijo in moč.

Travesias Susane Bace je zaradi prej naštetega nekaj posebnega med albumi tradicionalnih godb. Album priča ne le o možnosti stapljanja raznovrstnih muzik (to tudi ne bi bilo nič novega), temveč o tem, kako je možno zelo elegantno in brezhibno ponotranjiti te raznorodne tradicije, jih vzeti za svoje ter interpretirati po svoje, ne da bi jih skazili ali se odrekli njihovi tako materialni kot duhovni podstati.

Mario Batelić