BELLE AND SEBASTIAN

The Life Pursuit

Rough Trade, 2006

ISOBEL CAMPBELL AND MARK LANEGAN

Ballad Of The Broken Seas

V2, 2006

Škotski ansambel Belle and Sebastian je svoj čas pozornost vzbudil s ponotranjeno, vase zaprto pop glasbo in skladno s tem podredil način delovanja. Odklanjali so intervjuje, nastopali v manjših prostorih, ne nujno namenjenim koncertni dejavnosti, prvi album Tigermilk so kar nekaj let ohranjali v »ilegali«, saj je prvotno izšel v tisoč vinilnih kosih in šele po pretirani dejavnosti piratov so se odločili ploščo ponatisniti.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo Belle and Sebastian odprli, se pod pritiskom priljubljenosti prilagodili »pravilom«, ki veljajo v glasbenem poslu. Za nazaj lahko zatrdimo, da kult, ki so ga gradili, ni povsem izhajal iz njih samih, iz njihovega odpora, temveč je bil del igre, katere pravila so prepisali iz njim priljubljenih knjig. Vsekakor so to počeli izvrstno, ne le da so zabrisali meje med »umetnim« in avtentičnim (končno so »le« pop skupina), temveč so zapustili vrsto domiselnih, tudi po vsebini književno tehtnih pesmi. Dovolj, da so postali referenca, skupina, po kateri merimo mlajše izvajalce.

Prelom s preteklostjo se je skoraj moral zgoditi, ko Belle And Sebastian v tisto, kar so počeli, niso več znali vdihniti svežine. Pod producentsko roko Trevorja Horna so posneli bolj neposreden album Dear Catastrophe Waitress, s tem sicer niso postali novi Frankie Goes To Hollywood, poudarili pa so sposobnost pisanja spevnih pop melodij, medtem ko je predvsem vodja Stuart Murdoch (načitan, kot je) vnesel nekaj vsebine tudi v obliko pop pesmi.

The Life Pursuit je še en logičen korak proti vse večji sprejemljivosti in istočasno, se bojim, tudi minljivosti. Album je poln nadvse zapeljivih, naravnost nalezljivih melodij, tudi besedila niso v napoto ali le nujna opora. A to so tiste vrste melodij, ki si jih po iztečeni plošči težko zapomnimo. Zato pa ob prvih taktih spet vsako zase prikličemo v spomin. Skušnjava po ponovnem poslušanju ima svoje meje, te viže brezskrbnih sedemdesetih let bodo kmalu zasitile možganske vijuge, kamor se tako rade ujamejo. Še preden nastopi poletje, letni čas, ki najbolje ustreza novi glasbi Belle and Sebastian, se lahko zgodi, da bo plošča že na dnu košare s CD-ji po znižani ceni.

Ja, nekdanje prefinjenosti je še komaj za vzorec, akustične pesmi so le še odmev preteklosti, tako značilna trobenta izvede »a la silencio« le še v pesmi ali dveh. Ni čudno, da angelski glas Isobel Campbell že pred leti tu ni več našel mesta, kaj šele, ko je želela pesmi uvrstiti v repertoar skupine. Ni ji ostalo drugega, kot da gre na svoje. Najprej je to počela pod imenom The Gentle Waves, kasneje le pod svojim imenom. Dosti dlje od »nekdanje pevke v Belle And Sebastian« ni prišla, morda bo po skupni plošči z Markom Laneganom drugače, morda se bo zanjo odprla pot do novih poslušalcev.

Srečala sta se v zaodrju po koncertu Queens Of The Stone Age v Glasgowu, ugotovila, da je naklonjenost obojestranska, in kmalu od besed prešla k dejanjem. Osnutke skupne plošče sta si pošiljala po internetu, za snemanje sta se dobila v Los Angelesu in v nekaj dneh dokončala ploščo Ballad Of The Broken Seas. Prevladuje hrapavi bariton Marka Lanegana, še toliko bolj poudarjen, ker je spremljajoči country and western odigran večinoma z akustičnimi kitarami in nenasilnimi tolkali, čez pa se razlivajo godala, ki odpirajo pogled daleč stran, nekam v ameriške širjave. Kajpak so to pesmi dveh odpadnikov, ki pred seboj nimata pravega cilja, zato pa sta polna hrepenenja. Čeprav sta si tako različna, se potrebujeta, kot sta se potrebovala Zampano in Gelsomina v filmu La Strada – ali kar sta uglasbila že Lee in Nancy v zgodnjih šestdesetih letih. Tudi plošča Ballad Of The Broken Seas bi lahko nastala kadarkoli v zadnjih 40 letih, težko pa si predstavljam, da bi nastala brez protagonista, ki je od blizu vsrkaval ameriško glasbeno zapuščino in je stvari, ki jih opeva, tudi v resnici okusil.

Brez dveh odvečnih instrumentalov bi bil album Ballad Of The Broken Seas tako rekoč popoln. Na njem so samo pesmi, ki bodo preživele to pomlad, poletje in še mnogo let.

Janez Golič