Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
AFEL BOCOUM
Niger
Contre-jour, 2006
»Ena od najbolj varovanih skrivnosti zdajšnjega malijskega glasbenega dogajanja; mojster v večni senci; tisti, ki hodi v korak z Alijem Farko Tourejem!« To so bile ugotovitve, ki so pospremile izid prvega albuma Afela Bocouma Alkibarja leta 1999. Da se je to še tudi takrat zgodilo bolj po naključju, malo na silo in malo, ker so bile okoliščine zrele tako, da se jim ni mogel izogniti, priča že sam naslov. Alkibar je namreč samo ime skupine glasbenikov iz Niafunkeja, s katero je pred tem dolga leta igral, kadar ni ravno igral z Alijem Farko Tourejem v njegovi skupini ASCO. Očitno je bilo vse skupaj tako nepričakovano, da si ni znal izmisliti drugega naslova. Ta album je nastal potem in zato, ker so takrat pač v Niafunkeju snemali novi Alijev album, ki je potem z naslovom Niafunke tudi izšel, ker so tja za ta namen pripeljali cel mobilni studio, ker je bil Afel zraven, in ker so imeli dovolj časa, da posnamejo še material zanj. Da so zaenkrat okoliščine tiste, ki krojijo njegovo prisotnost na mednarodnem prizorišču, in da se sam pri tem prav posebej ne trudi, dokazuje tudi spoznanje, da je bil album Alkibar povsod izjemno dobro sprejet, da je njegovemu izidu tja do leta 2001 sledilo tudi nekaj odmevnih festivalskih nastopov, da pa se potem vse do letošnjega leta ni zgodilo nič dodatnega.
No, pravzaprav je tudi izid albuma Niger ujet v splet različnih okoliščin in naključij. Dvoje izmed njih pa je bistvenih: projekt Desert Blues, h kateremu so lani povabili tudi Bocouma, je spet oživil zanimanje za njegovo početje, stanje v katerem je od lanske jeseni Ali Farka Toure, pa je to zanimanje samo še okrepilo in mu skupaj z okoliščinami dalo določene smernice ter vsebino. Zvočno gradivo, ki ga vsebuje njegov drugi album z značilno preprostim in zgovornim »rečnim« naslovom Niger, je bilo tako na grobo posneto v začetku letošnjega leta v Bamaku s pomočjo producenta Daniela Bicina za belgijsko založbo Contre-jour, njegovo studijsko obdelavo in predvsem pripravo za natis pa so končali šele po Alijevi smrti. Album je nato izšel sredi letošnjega maja, ob samem začetku obsežne dvainpolmesečne Afelove koncertne turneje, na kateri je nastopal delno sam s skupino Alkibar, delno pa so tudi integralni del projekta Desert Blues. V tej kombinaciji jih bomo videli in slišali tudi na odru ljubljanskih Križank v programu letošnje Druge godbe.
Album Niger se začenja z nečim glede na okoliščine umestno pričakovanim: s skladbo z naslovom Ali Farka, v kateri Afel odigra uvod na enostrunske gosli njarka. Poleg te ima album še enajst njegovih avtorskih mojstrovin, ki so po duhu, izvedbi in občutju mnogo bolj tradicionalne ter zato na videz bolj grobe in neposredne, kot smo jih bili vajeni izpod Alijevih prstov. A so zares zelo dosledno nadaljevanje tistega, kar je že ponudil album Alkibar. Akustična kitara in njegov glas, obkrožen z zvenenjem in ritmi tradicionalnih malijskih predvsem strunskih glasbil in tolkal. Dosledno od začetka do konca; površnemu ušesu lahko tudi enolično; pozornemu, še posebej malo bolj vajenemu poslušalcu pa v žlahten užitek. Afel Bocoum se s to svojo drugo širši javnosti dostopno mojstrovino pokaže kot brezkompromisen ohranjevalec glasbenega izročila svojega mnogokulturnega in večetničnega okolja, ki pa to izročilo razume v kontekstu zdajšnjega stanja stvari in duha, v povezavi s sodobnimi, še posebej socialnimi temami – in ne nazadnje s svojim osnovnim poklicnim poslanstvom, ki mu na koncu glasba služi le kot izrazno sredstvo: ozaveščati, opozarjati, posredovati informacije, nagovarjati sovaščane in sonarodnjake k določenemu ravnanju. Afel ni bil nikoli samo in niti ne predvsem glasbenik; bil je animator, agitator, prosvetljevalec, izobraževalec. Njegova prednost je v tem, da je že zelo zgodaj dojel, da vse te svoje zaveze, naloge in poslanstva najlaže uresničuje prav s pomočjo glasbe. In ta kombinacija premišljene vsebine, prepričanja v svoj prav ter glasbenega mojstrstva daje njegovim glasbenim izdelkom zagotovo še dodaten naboj, ki jih naredi prodorne, prepričljive, privlačne in presežne. Zato je Niger vrhunski album; takšen, ki smo ga ne le predolgo čakali, ampak je tudi prepričanje o tem, da je Afel Bocoum eden od najpomembnejših zahodnoafriških glasbenih ustvarjalcev sedanjosti. Potrjuje namreč tudi prej teže oprijemljive domneve, da je dediščina, ki jo je zapustil Ali Farka Toure, z njim v zelo dobrih rokah.
Zoran Pistotnik