Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

BOURNEMOUTH SYMPHONY ORCHESTRA, MARTIN ALSOP

Kurt Weill. Simfonija št. 1 in 2, Lady In The Dark – Symphonic Nocturne.

Naxos, 2005

Kurt Weill (1900–1950) je bil mož zelo različnih identitet. Kot nemški, toda sekularni Jud je naprej zaslovel s sodelovanjem z marksističnim dramatikom Bertoltom Brechtom. Iz tega druženja sta se rodila Weillovo najbolj znano delo, glasba za Opero za tri groše (1928), pa tudi nam najbolj znana podoba Weilla kot skladatelja, ki se zaveda pedagoške in politične vloge glasbe, je intelektualno zahteven, vendar vseeno ekletično združuje elemente notne in orkestralne glasbe, jazza, kabareta pa tudi drugih popularnih idiomov. To je ustvarjalno načelo, ki je pozneje pripomoglo k temu, da so Weilla smelo preigravali tudi mnogi drugi glasbeniki. Mack the knife je bil popularni hit Louisa Armstronga; svojo fascinacijo z Weillom pa so izkazale tudi sodobne skupine od rockovskih The Doors (ki so predelali Alabama song) do post-punkovskih The Young Gods, ki so celotno ploščo posvetili Operi za tri groše.

Ko so v Nemčiji zavladali nacisti, je Weill odšel v izgnanstvo. Po raznih ovinkih se je znašel v ZDA. In tamkaj se je rodil povsem drugi Weill. Njegov prvi veliki uspeh je bilo delo Večna cesta (1937) – glasbena in pevska evokacija zgodovine Judov. Weill se je zaklel, da ne bo nikoli več govoril nemško. Kmalu je postal uspešen broadwayski skladatelj.

Nekateri govorijo o dveh zelo različnih, morda celo med seboj izključujočih se Weillih. Prvi je evropski, intelektualen, ekletičen, marksistično oziroma napredno levičarski. Njegove popevke zvenijo prav zaradi svojih čudnih glasbenih kombinacij. Drugi Weill je populist, podobno kot Aaron Copland, ki se je tudi odpovedal modernizmu in se usmeril v navadnega ameriškega človeka. Ta Weill slavi multikulturno demokracijo ZDA (npr. skladba How can you tell an American? iz dela Knickerbocker Holiday) in je skladatelj glasbe, ki je spevna predvsem zato, ker je nezahtevna do poslušalstva. Tovrstna glasba odseva, hkrati pa tudi ustvarja kanon lahke godbe in utrjuje broadwayski musical kot sodobni ameriški odgovor na visoko evropsko opero. Čeprav drugačna od njegovih evropskih del, pa Weillova broadwayska dela niso namenjena samo prazni zabavi. Lahko so tudi politična: Johnny Johnson je na primer kritika vojne, Scena iz ulice pa socialna kritika podrejenega položaja žensk v sodobni družbi.

Kakorkoli že, zgornja zgodba o nasprotju med evropskim in ameriškim Weillom pogosto zasenči prvega Weilla, učenca skladatelja Ferruccia Busonija. Ta mladi Weill je bil nekaj časa naklonjen eksperimentalni poti znotraj visoke notne ter orkestralne tradicije in je blizu modernističnim smerem druge dunajske šole Schoenberga, Berga in Weberna. Tej fazi Weillovega ustvarjanja pripada na tej plošči objavljena prva simfonija, ki je bila spisana leta 1921 in za časa Weillovega življenja ni bila nikoli uprizorjena; bila je celo izgubljena in znova odkrita šele leta 1956. Prva simfonija je ekspresionistična, politično usmerjena, če sprejmemo, da deloma raztrgana glasba ponazarja odziv na družbo po prvi svetovni vojni, v kateri so se vse vrednote dobesedno razletele, novih pa še ni bilo. To je intrigantna glasba, ki na primer ob Weillovem koncertu za violino in pihalni orkester (1925) utrjuje podobo Weilla kot pravzaprav še vedno pomembnega visokomodernističnega skladatelja, čeprav v sorazmerno skromnem obsegu.

Ob visokomodernističnem Weillu pa je še eden, tudi praviloma spregledani Weill. Kot skladatelj se je izkazal v vitalnem poznoromantičnem idiomu, značilnem za drugo simfonijo (1933–1934), skladbo, ki je šele v osemdesetih letih 20. stoletja doživela tisto pozornost, ki si jo zasluži. Tudi druga simfonija izkazuje neko politično urgentnost in dramatičnost, čeprav naj bi po hermenevtičnih in aksioloških estetskih kanonih visokega modernizma kot romantično, torej tradicionalno glasbeno delo pomenila kooptacijo in pomiritev z stanjem stvari. A glasbeno srž druge simfonije, pa tudi njeno daljnovidnost še najlažje razumemo, če jo postavimo ob bok poznejšim in mnogo bolj znanim delom, kot je na primer koncert za dvojni godalni orkester, klavir in timpani Bohuslava Martinuja iz leta 1938 ali pa četrta simfonija Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1935. To so namreč dela, ki se jim pripisuje programski odziv na porast nacizma v Evropi. Weill je na tem mestu pomemben kot predhodnik pa tudi kot nekdo, ki ni bil absolutni modernist, temveč je svojo formo prilagajal materialu, in ne nasprotno.

Tretje delo pričujoče plošče je orkestralna suita dela Gospa v temi (1940). Na prvi pogled se to delo ameriškega in broadwayskega Weilla ne vklopi v družbo svojih predhodnic, vendar temu ni tako. Kajti Weillova glasba je šla skozi toliko različnih premen, bila ustvarjena v toliko različnih kontekstih, da je Weillova svojevrstnost, njegov »podpis«, ki se vleče skozi ves njegov opus, ravno to, da nima podpisa. Skratka, Weill nima nekega instrumentalne strukture, po kateri bi bil takoj prepoznaven iz dela v delo. Weill prehaja. Dobesedno, saj se je namreč dobro znašel tako v klasični koncertni dvorani kot na broadwayskih deskah, ne gre pa pozabiti, da je bil Weill tudi skladatelj, ki se je posvetil skladanju za takrat novi radijski medij (Berlinski rekviem – 1928).

Nomad Weill je torej predmet difuzije, ki nakazuje poznejši nastop postmoderne kot polja, ki združuje, ne pa razdvaja visoko in nizko, lirično ter epsko, banalno in sublimno, politično-pedagoško ter zabavljaško-kratkočasno. Tudi zato se je vredno posvetiti tej plošči, saj nakazuje zelo svojevrstno predzgodovino tega postmodernizma. Ta pa je žal pogosto prehitro preslišana, v kolikor Weill ostaja praviloma osamljena figura skladatelja 20. stoletja, ki enako dobro prehaja različne žanre, idiome in medije na način, ki ga marsikateri sodobni skladatelj ni zmožen – koliko simfoničnih skladateljev se lahko pohvali z uspešnimi popevkami in nasprotno? In koliko poslušalcev se lahko pohvali, da so tolerantni do toliko navidez medsebojnih izključljivosti, kot jih je sicer zlahka v sebi združeval Weill?

Nikolai Jeffs