ROSANNE CASH

Black Cadillac

Capitol/Dallas, 2006

Rosanne Cash ni nikoli izdala prav veliko albumov, samostojno pa je zares začela nastopati šele, ko je srečala Rodneyja Crowella, s katerim sta bila poročena kar nekaj časa in ki je tudi za njenega očeta, Johnnyja Casha, napisal nekaj prav dobrih pesmi, med drugimi Song To A Life (album Gone Girl, 1978), proslavil pa se je kot pisec pesmi, ki so se vedno spretno gibale med countryjem in popom. Bil je tudi kitarist in pevec v spremljevalni skupini Emmylou Harris, The Hot Band. Rosanne je tam do konca sedemdesetih let nastopala večinoma skupaj z družino Cash/Carter in sodelovala tudi pri nekaterih ploščah (denimo Cashevi The Junkie And The Juicehead Minus Me, 1976).

Medtem ko so bili zgodnji albumi Rosanne Cash zanimiva mešanica countryja in popa (pesem Seven Year Ache je bila tudi pop uspešnica, Tennessee Flat-Top Box, ki jo je leta 1961 napisal in prvič posnel Johnny Cash, pa je prilezla do prvega mesta na countryjevskih lestvicah). Po ločitvi od Rodneyja Crowella si je vzela malce oddiha in se zares »vrnila« leta 2003 z odličnim albumom Rules Of Travel, na katerem je izstopala predvsem pesem September When It Comes, sicer tudi eden zadnjih posnetkov Johnnyja Casha.

Med albumoma Rules Of Travel in Black Cadillac je predvsem izgubljala. Domače. Umrli so oče Johnny, krušna mati June Carter, prava mati Vivian Liberto (prva Casheva soproga, kateri je posvetil tudi pesem I Walk The Line, ki, mimogrede, pomeni zaobljubo zvestobe, ne hoje po črti) in Jeanette Carter, hči Sare Carter, tretjine izvirne zasedbe Carter Family.

Albumu se pozna sled minevanja. V pesmih avtorica zlasti preboleva smrt bližnjih in obnavlja zgodovino Cashevih. Na svoj, prav poseben način. Pretresljivi spomini na mamo, očeta in June Carter (Radio Operator, House On The Lake) se mešajo z aluzijami na Cashevo glasbeno preteklost (denimo na pesem Ring Of Fire) in preraščajo v kontemplacijo smrti (God Is In The Roses). Rdeča nit albuma je, vsaj tako se zdi, prastara modrost, da je prav, da preživeli nadaljujejo, kjer so končali tisti, ki so odšli.

Album Black Cadillac je brez dvoma umetniški vrhunec »Pameti«, kot je Rosanne večkrat imenoval oče Johnny Cash. Premišljeni aranžmaji, pretresljive pesmi in izvedbe ter nekje med vrsticami občutek odgovornosti, ki je morda tudi skrivna ključna beseda albuma. Rosanne Cash se o tej odgovornosti ne sprašuje, ampak jo je privzela in prevzela. Glasbena tradicija Cashevih torej nadaljuje svojo pot. Pravijo, da se najboljša dela rodijo iz bolečine. Vendar ne iz slepe in neutolažljive, pač pa iz bolečine, ki prinaša odgovornost. Ob naslovu Black Cadillac se bo morda kdo spomnil tudi stare countryjevske pesmi Long Black Limousine. Ne po naključju.

Matej Krajnc