THE DARKNESS

One Way Ticket To Hell … And Back

Warner/Nika, 2005

The Darkness je ena tistih skupin, ki jo ali ljubite ali sovražite. Dokaz? Britanski tisk! Najprej so o The Darkness pisali kot o slabi šali, nato kot o parodiji na glam rock sedemdesetih in t. i. »sleaze« metal osemdesetih let, fanatični oboževalci so jih povzdignili med največje zvezde. Britanski tisk po izidu prvenca Permission To Land ni bil več tako enoten v ostri kritiki in celo zaničevanju. Glas vodje zasedbe Justina Hawkinsa so nekateri primerjali s Freddiejem Mercuryjem, glasbo postavljali ob bok najboljšim izdelkom Queen, a nikakor niso odstopili od mnenja, da gre za minljivo glasbo, ki je namenjena predvsem ali celo zgolj zabavi. Slednje predvsem zaradi besedil z izhodiščno temo o seksu, drogah in rock'n'rollu.

Skupina The Darkness se je pred pripravljanjem pesmi za drugo ploščo znašla pred sila težavno in neprijetno nalogo – dokazati, da je kvalitetna skupina in nikakor le muha enodnevnica in da ji ni zgolj do zabave. Za producenta so znova izbrali Roya Thomasa Bakerja, iz skupine napodili »problematičnega« Frankieja Poullaina (menda je bila njegova največja težava ta, da je ukradel preveč zvezdniškega sijaja Justinu Hawkinsu). Že po prvem poslušanju sem dobil občutek, da so želeli The Darkness z One Way … narediti A Night At The Opera – skratka ploščo, ki bo večna in s katero bodo dokazali, da niso le retroglam zabavljači. Končen rezultat: veliko kitarskih riffov v slogu AC/DC, nekaj podobnostis Status Quo (v skladbi Girlfriend se izrazito čuti vpliv pesmiRockin' All Over The World) in razpoloženja Def Leppard, vokalne (vsekakor Bald in Blind Man) in instrumentalne (Radio Ga Ga je preveč očitna na začetku pesmi Knockers) harmonije Queen, posamezni elementi, ki spominjajo na Thin Lizzy in Van Halen ter seveda tisto neizogibno – strašni falzet Justina Hawkinsa. Tisti, ki ste se obenj spotaknili že ob neverjetni uspešnici I Believe In A Thing Called Love s prve plošče, se boste tokrat spotikali še bolj, saj lahko vsaj en tak vokalni »izliv« pričakujete v vsaki skladbi. Na srečo boste v skoraj vsaki skladbi deležni tudi virtuoznega kitarskega sola, ki pa je – zanimivo – ravno tako delo Justina Hawkinsa.

Kar nekaj bi lahko napisal tudi o zanimivih besedilih – One Way Ticket med vrsticami poje o »snifanju« heroina in English Country Garden o brezskrbni mladosti, polni ljubezni, v Is It Just Me? slišim veliko hrepenenja po ljubezni in umirjenem družinskem življenju, v Dinner Lady Arms se Hawkins ne more odločiti – biti ljubimec za eno noč ali zvest mož za vse življenje, Seemed Like A Good Idea At The Time in Girlfriend pojeta o obžalovanju, ob Hazel Eyes sem se vprašal, katera Škotinja je omrežila Hawkinsa do te mere, da bi jo zasnubil, Bald že z naslovom pove vse – tudi Hawkinsova »griva« se redči in mu ironično povzroča sive lase.

The Darkness se niso toliko zresnili, kot so se najbrž zavedeli, da jim ne bo uspelo še enkrat prodati istih zgodb zgolj o seksu, drogah in rock'n'rollu. Tako so ustvarili zelo enotno ploščo desetih potencialnih uspešnic, brez presežkov in vsekakor zelo daleč od A Night At The Opera. Z drugo ploščo lahko še malo goljufajo zaradi silnega uspeha prve, s tretjo se bodo morali zelo potruditi, da bodo prepričali tudi najbolj zveste in fanatične oboževalce. Nove zvezde samo čakajo, da zasijejo in zatemnijo stare …

Matic Slapšak