Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Borja

DIESLER

Keepie Uppies

Tru Thoughts, 2006

Jonathan Radford, bolj znan kot Diesler, se je v zadnjih dveh letih ob boku Quantica, Alice Russell, Flevansa in drugih uveljavil kot eden glavnih izvajalcev pri založbi Tru Thoughts. Z založbo je začel sodelovati leta 2003. Takrat je (star le dvajset let) izdal komad Cotton Wool, ki so ga vrteli celo na eminentnem radiu Radio 1. Pred točno enim letom je prišel njegov prvenec, s tolkali močno oplemeniten Diggin' it Something Rotten. Z albumom Keepie Uppies pa nadaljuje točno tam, kjer je končal s prevencem. Njegova muzika še zmeraj temelji na bogatih inštrumentalnih vzorcih, razdelanih in nagruvanih bobnih ter tokalih. Dieslerjevi glavni vplivi so popularne godbe srednjega in južnega dela ameriškega kontinenta (brazilska, kubanska, latinoglasba) – verjetno tudi zato največ uporablja vzorce pihalnih sekcij in tolkal. Poleg tega so v njegovi muziki prisotni tudi jazz, funk in soul, cela mineštra pa je povezana s programiranimi, pogosto plesnimi, ritmi. Zato so nekateri označili njegovo muziko tudi kot plesni jazz.

Plošča Keepie Uppies se začne s komadom Pathos, ležernim kosom s finim vzorcem saksofonske linije. Pravi patos pa v resnici sledi šele z naslednjim komadom, prvim singlom s plošče, naslovljenim Charmed, in je verjetno eden najosladnejših delov plošče, z rahlo houserskim ritmom, všečnimi aranžmaji klaviatur in seveda vokali, ki jih prispeva pevka Laura Vane (znana predvsem po nedavnem sodelovanju z MJ Coleom). Laura sodeluje še pri komadu A Little Something, ki je nekoliko bolj posrečen. Gre za nekakšno jazzyjevsko bossa novo, ki ima nekaj zanimivih inštrumentalnih aranžmajev. Na plošči Keepie Uppies sodelujeta tudi Joseph Malik, ki sicer redno izdaja za nemško nujazzersko založbo Compost in Double Yellow. Kljub temu da sta gostujoči vokalistki povsem solidni, pa so zanimivejši inštrumentalni deli plošče, kjer Dieslerju uspe doseči prepričljivo kombinacijo izjemno melodičnih vzorcev in v živo odigranih inštrumentov. 900 Deegres, karnevalski Day of the Jackal in Puppy Fat so veseli in plesni komadi, ki niso narejeni na prvo žogo, saj vsebujejo tudi nepričakovane spremembe in prehode. Zares poseben pa je komad La Playas, ki je kljub sorazmerno hitremu ritmu namenjen bolj poslušanju kot vrtenju po klubih. Pri tem komadu pride še posebej do izraza že omenjeni Dieslerjev občutek za plastenje melodij.

Jonathan Radford je tehnično močno napredoval. Keepie Uppies ima precej bolj poln zvok od prvenca. Na prvi plošči se je znašel tudi kakšen komad, ki ni bil dodelan, ki je bil komaj kaj več od dobre ideje. Tu so povsem suvereni. Edino, kar moti, je število vokalnih izvedb, saj od trinajstih naslovov kar slaba polovica vsebuje pevska gostovanja. To ne bi bilo tako napačno, če ne bi bili ti deli nekoliko konvencionalni. Diesler nedvomno eksperimentira ali, bolje rečeno, se poigrava pri inštrumentalnih delih plošče.

Borja