Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Jane Weber

RICHARD DOBSON

Back Tracks: Save The World/True West

The Salty Song Records, 2005

V Teksasu je veliko dobrih glasbenikov. Izogibajo se zahtevam pokvarjenega glasbenega trga in ustvarjajo glasbo mimo kolesij MTV ter podobnih inštitucij, zato njihov glas težko seže v naše kraje. V šestdesetih letih se je v špelunkah širom Teksasa kar trlo tako imenovanih kantavtorjev, ki so vsak po svoje skušali poustvariti ameriško cestno glasbo, ji vdahniti lastnega duha in nadaljevati izredno bogato tradicijo teksaške glasbe, ki sta jo v novejši zgodovini med drugimi najbolj usodno začrtala popularni songster Mance Lipscomb in eden zadnjih velikih mojstrov podeželskega bluesa in boogija Lightnin' Hopkins. Od množice takrat obetavnih zabavljačev so bili do pred kratkim navzoči tudi: Townes Van Zandt, Guy Clark, ki je pred kratkim izdal zelo hvaljeno novo ploščo, in njegov sodelavec Richard Dobson (rojen 1942) – »Hemingway podeželske glasbe,« kot ga je okronala pevka Nanci Griffith.

Richard Dobson je posnel več kot ducat albumov, napisal nekaj knjig (najbolj znan je roman Letni časi in prijateljstva), večkrat pa je z različnimi zasedbami nastopil v Sloveniji in nas tudi v živo prepričal, da tradicija cestnih trubadurjev v Teksasu še ni zamrla. Koncerte je začenjal s simbolno potepuško balado Woodyja Guthrieja z naslovom Hard Travelling. Celotni repertoar bi lahko označili kot splet ljudskih pesmi, zaigranih v starem okornem slogu, in avtorskih skladb, iz katerih poezije veje značilen Dobsonov mestoma prav brutalni realizem; v glavnem gre za izvirne zgodbice, ki jih piše življenje na ameriškem jugu. Posebno pozornost je Dobson posvetil glasbi po mojem mnenju največjega teksaškega pesnika in pevca Townesa Van Zandta, o katerega nenadkriljivem opusu so se v evropskih časopisih in tudi pri nas neverjetno naklonjeno razpisali celo bolj alternativni pisci. Vendar se Van Zandtove pesmi zdijo tako definitivne in neponovljive, da se je Dobson le z različico najbolj znane Van Zandtove skladbe Pancho and Lefty res približal privlačnosti izvirne izvedbe.

Nič manj zanimiva ni zvočna oziroma inštrumentalna podoba plošče Back Tracks, saj je Dobson v svoj inštrumentarij ob banjou uvrstil še slidekitaro (igral jo je odličen, toda popolnoma neznan glasbenik, ki je očitno preposlušal ogromno plošč bluesa in hribovskega countryja) in harmoniko; glasba ima zato mestoma pridih poskočnega texmexa, glasbe, ki jo igrajo na meji med Teksasom in Mexicom in jo v nekoliko modernizirani obliki poznamo s plošč skupine Los Lobos ter cajuna. Žal na plošči ni skladbe, ki jo je v naših logih populariziral Domiceljev Tomaž. Dobson je namreč svoje skoraj dve uri trajajoče koncerte praviloma končeval s skladbo Goodnight Irene, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja v zaporih Louisiane prepeval Leadbelly.

Ob vse večjem bohotenju različnih oblik countryfolk glasbe – katere izvajalci so se v zadnjih letih spet povzpeli na vrh lestvic popularne glasbe in kajpak pri procesu komercializacije žrtvovali življenjskost – so glasbeniki, kot je Richard Dobson, dobrodošli tudi na naših odrih in tudi zato vam pričujočo zbirko toplo priporočam.

Jane Weber