FEU THERESE

Feu Therese

Constellation, 2006

Pretirano bi bilo pričakovanje, da bi »družina« Constellation stalno vzdrževala začetno svežino in inovativnost. To jim je uspevalo kar nekaj let, predvsem z glasbeno radovednostjo posameznikov kot tudi s svobodnim prehajanjem teh iz ene v drugo zasedbo. Na koncu vseeno pride do zasičenja; večji del izdaj pri založbi Constellation producira kitarist in pevec Efrim, večina je posneta v istem studiu, kar sicer daje tem ploščam prepoznaven pečat, a obenem jih zvočno že omejuje. Težava je v tem, da sodelovanje enih in istih glasbenikov narekuje zelo podoben slog, naj si bodo to tako imenovani kantavtorji ali desetčlanski orkestri, zvočno in slogovno med njimi ni več občutne razlike.

Če so se zvočne in slogovne permutacije že izčrpale, oziroma nekako ustalile v poslušalčevi percepciji, nekateri najdejo dovolj manevrskega prostora za kakovostni preskok, za ploščo, ki presega »še eno v vrsti«. To je uspelo Efrimu s Silver Mt Zion, ko je pravi čas spoznal, da v zgolj instrumentalni izvedbi (Godspeed You! Black Emperor) ne najde več ustvarjalnih vzgibov; uspelo je lani v Do Make Say Think – tudi zato ker delujejo nekoliko odmaknjeni od preostale »družine«. In nazadnje je to uspelo novi zasedbi Feu Therese, sicer sestavljeni iz prekaljenih glasbenih mačkov.

Uvodna ciklična pospeševanja sintetizatorjev nas takoj opozorijo, da Feu Therese pogledujejo nazaj, da bi našli navdih za naprej. Zanje bi se čas lahko ustavil tudi sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pa bi tam še vedno našli dovolj snovi za avtorsko nadgradnjo. Ta se kaže predvsem v čvrsti ritmični sekciji, ki navkljub prevzeti repeticiji vedno najde dovolj drobnih variacij, da ne zapade v ponavljanje. Za razliko od večine drugih pri Constellation Feu Therese ne iščejo dinamike v dolgih pasažah na način tiho - glasno, temveč dinamiko gradi in sprošča znotraj dokaj enovitega zvočnega toka. Recimo, da bi jim sodobnike našli v Cul De Sac, le da Feu Therese nikdar ne podležejo skušnjavi izkazovanja tehniških veščin obvladovanja inštrumentov. Njihova igra je skupinska, a polna sprotnih domislic, odmikov in zamikov, vpadov in izpadov. Vodilnega instrumenta tako rekoč ni, vsi si prosto podajajo središčno nit, ki je tako ali tako dokaj abstraktna. Kitarist skoraj ne prime »pravega« akorda, raje lebdi, vijuga na robu feedbacka in brenčečega popačenja. Sintetizatorji uprizarjajo ognjemet zvokov, le mestoma zapadejo v orkestrirano ozadje in gladijo sicer precej robato zvočno podobo. Vokali se najprej pojavljajo le kot dodaten element v obliki zanke, šele sredi plošče zares zapojejo, in to v francoščini. Ulan Bator takoj izskočijo kot neposredna primerjava …

Feu Therese očitno izkazujejo poklon lani umrlemu skladatelju Lucu Ferraru, enemu od pionirjev »musique concrete« in skladatelju zgodnje elektronske glasbe. No, vsaj na ovitek plošče so izpisali hommage – in sklepni zapis se zares začne z naključnimi toni, generiranimi z elektroniko, kmalu pa se toni namnožijo in preidejo v že značilni groove.

Pravzaprav ima prvenec francoskih Kanadčanov le eno napako: izšel je dobrih 30 let prepozno. Kaj bistvenega v polju, ki so ga dodobra obdelale že stare nemške skupine in angleški progresivci, ni dodati, še posebno ne, ker Feu Therese nimajo namena biti na vsak način sodobni.

Janez Golič