Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Žiga Valetič

DAVID GILMOUR

On An Island

EMI/Dallas, 2006

Kot na ovitku, tako tudi na ploščku. Glavni vokalist Pink Floydov je po dvaindvajsetih letih v tretje obsedel na samotnem otočku (skali) in kot divji volk zatulil polni luni v obraz. Njegova matična skupina je zadnji album posnela pred dvanajstimi leti, takrat nadvse uspešno koncertirala in se ob lanskem gigakoncertu Live8 za kratek trenutek zgodovine znova spajdašila z nekdanjim sodelavcem Rogerjem Watersom. Tega namreč že več kot dve desetletji ni bilo v njihovo družbo, mistični eksperimentalisti pa so se vidno postarali. Šestdesetletni Gilmour zdaj vsako jutro vestno vozi svoje tri majhne otroke v šolo, in medtem ko so rasli, je sestavil enega najbolj ambientalnih rockerskih albumov zadnjih let. Brez zadržkov je nadaljeval v enakem vzdušju, s katerim je končal pisanje Division Bell (The grass was greener / The light was brighter / With friends surrounded / The nights of wonder) in vseh deset novih pesmi popeljal v zmerno počasno melanholijo, ki je v skupini morda nikdar ni mogel docela izpovedati. Širino zvoka mu je poleg visoko zvenečih kitar, uglašenih na floydovski zvok, s svetlikajočimi se orkestracijami pomagal graditi filmski veteran Zbiegniew Preisner. Poznamo ga po večletnem tvornem sodelovanju pri filmih pokojnega velikana evropske kinematografije Krzysztofa Kieslowskega, s katerim sta bila ustvarjalni tandem, kot jih filmski svet od nekdaj pozna.

Besedila na albumu so ezoterična, kot da bi se David usedel z Enyo na obrežje reke blizu njene graščine in bi se skupaj namenila rešiti svet z lučjo poezije. Še bolj pa je On An Island sporočilno in zvočno podoben morda najbolj dovršenemu albumu Chrisa Ree – On The Beach, ki ima pravzaprav zelo soroden naslov. Solistična kitara na obeh pooseblja ptice, klavir tekočo vodo, klaviature nebo, ritem pa človekovo hojo za dnem. Gilmour se je s svojimi počasnimi melodijami podal na kratko ameriško turnejo, za katero pravi, da ji želi uspeha, toda predolgo niti ne more biti zdoma, saj ga bolj kot občinstvo potrebuje mularija. Publika si ga bo pač lahko privoščila doma – in kot kaže, si ga, saj prodaja naravnost blesti. Ste vedeli, da je Dark Side of the Moon drugi najbolj prodajani album vseh časov? In sploh ni važno, kateri je prvi!

Žiga Valetič