HAMLET EXPRESS

Libanonski tango

Goga Musica, 2006

Kaj pravzaprav potrebuje pesnik za to, da se njegova duša in misel odeneta v živečo realnost tukaj in zdaj? Da postane zrcalo družbe in se hkrati odslika v njej? Realizacijo ubeseditve. Pesem, jasno! Ampak z besedo se danes ne pride prav daleč. Pesniške knjige potonejo pod težo novih antologij, biografij, enciklopedij in preostalih pisanih umetnij, kakor hitro se posuši tiskarsko črnilo. In v roke jih, bolj po naključju kot ne, vzame samo še kakšna ispiracije potrebna gospodinja ali mlad sanjač. Da se beseda lahko osmisli v svoji polnosti, se mora transformirati v nekaj bolj odzvanjajočega. Glasba na besedilo je tako kot meso na skelet.

Tega se dobro zaveda tudi Andraž Polič – igralec, pesnik in glasbenik. Kot večplastni umetnik lahko svojo poezijo, ki niha med moderno osebno izpovedno liriko in družbeno kritiko, med čistim in umazanim, sladkim in grenkim, ironičnim in izkustvenim, med zaljubljenostjo in zapuščenostjo, vsestransko obdaja z govorico glasbe in performansom.

Žanrsko raznolik korpus besedil za izvedbo projekta, kot je Libanonski tango, drugi album skupine, potrebuje različne glasbene tretmaje. Poličev ekspresivni slog naracije, ubesedovanja in uglasbovanja ponuja izvrstno priložnost za sodelovanje tistih muzičistov, ki zaštekajo zgodbe in so jih sposobni prevesti v svojo glasbeno govorico na ta način, da zaživijo samosvoje in drugačno življenje.

Zato izbira sodelujočih v projektu Halmet Express ni naključna. Eden najinovativnejših in najdejavnejših slovenskih tolkalcev Blaž Celarec, jazzovski kitarist Andraž Mazi in kontrabasist Gregor Cvetko, ki poleg Poliča (glas, akustična kitara) sestavljajo jedro skupine – skupaj z nekaterimi posebej za to priložnost izbranimi gosti – s premišljeno in subtilno žanrsko eklektičnostjo ustvarjajo dopadljivo glasbeno geografijo.

Vokalno interpretacijo razteguje in tam, kjer je potrebno, gosti, mešanica tangoidnih, reaggijevskih, jazzovskih, pop, rockovskih in balkanskih kolažev.

Zvočni in besedni izpovedni credo Libanonskega tanga je lahko ulovljiv le v takšni misli, kot je: »mogoče je patos, mogoče le žalost, mogoče norost, ki nisem ji kos«.

To je plošča, ki nas prepričuje, da so pri poslušanju ušesa nič bolj, pač pa ravno pomemben tako organ kot glava in srce.

Katarina J.