Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

STEVE HANCOFF

The Single Petal of a Rose

Out of Time Music, 2005

Jazzovski kitaristi se dandanašnji večinoma izgubljajo v poustvarjanju preteklih in preživetih obrazcev, bodisi swinga ali fusiona, po drugi strani pa je najti kar nekaj tudi v teh krajih večkrat videnih glasbenikov, ki se strunskega glasbila lotevajo z invencijo in navdihom (Ribot, Sharp, Frisell ipd.), a jih »klasična« jazzovska srenja povečini ne upošteva. Ameriški kitarist Steve Hancoff – lani smo ga videli na koncertu v Cerknem – je ubral drugačno (nikakor ne srednjo) pot, saj se s kitaro resda loteva starih slogov, a jih igra precej drugače od izvirnikov. Specializiral se je namreč, po začetnem navdušenju in preigravanju ragtimea in neworleanškega jazza (je tudi avtor knjige New Orleans Jazz for Fingerstyle Guitar), prav za strunarske »prevode« komadov Duka Ellingtona.

Tako ima tudi ta album pojasnjujoč podnaslov Duke Ellington for Solo Guitar, Volume II, a že pri prvi skladbi je jasno, da si Hancoff nikakor ne prizadeva, da bi zvenel kot veliki vojvoda, pač pa njegove, večinoma manj znane skladbe spretno prearanžira v jezik akustične kitare, ki tudi zaradi sloga fingerpicking spregovori v folkovskem, countryjaškem in na trenutke tudi bluesovskem narečju. Zato bo nedvomno Hancoffova godba lahko zazvenela mikavna tudi (neo)folkijem, tistim, ki denimo čislajo izdelke Steffana Grossmana ali Berta Janscha, ne pa izključno občudovalcem (novo)jazzovskih strunarjev. Nagnjenost k folkovski godbi, kljub ljubezni do žmohtnih jazzovskih pionirjev, ne sme čuditi, če vemo, da je Hancoff poprijel za kitaro v šestdesetih letih (star je bil trinajst let), prav v času folkovskega preporodništva. A njegova posebnost med preporodniki je v tem, da z izvirnim konceptom in slogom igranja, v katerem je veliko improvizacijam podobnih iskanj odzvenov strun in finih niansiranj, presega ozka žanrska predalčkanja, po drugi strani pa obe »smeri« (folk in jazz) združuje ter kaže na njune vzporednice. Na nek način je tudi svojevrsten glasbenik spomina z odličnim poznavanjem zgodovine, saj v marsičem njegov slog (str)umnega strunskega ubiranja in izvenevanja vleče na jazzovske strunarske pionirje – tako kitariste kot, morda še bolj, bendžoiste iz prvih jazzovskih orkestrov.

Poleg tega da nam album postreže s poštenim odmerkom sočne in pretkane muzike, ki ohranja tako kompleksnost kot večzvočnost bigbandovskega jazza ter mu obenem doda duh modernega, vedno iščočega igranja, nam ponuja drug(ačen) vpogled na zgodovino popularne godbe in prežemanja žanrov ter zato predstavlja tudi izziv ljubiteljem jazza in folka, ki se večinoma gledajo vsak s svojega samozadovoljnega brega.

Mario Batelić