Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Katarina J.

JARARAJA

Jararaja

Samozaložba, 2006

Letos smo končno dojeli (ali bolje, pravdansko ozavestili), da se bera ploščkov slovenskih godbenikov in godbenic, ki orajo po njivi ljudskega, šteje po debelih in suhih letih.

V čem je torej trik tega dve- ali triletnega kolobarjenja? Verjetno v tem, da dopušča ravno dovolj časa za setev in žetev, ravno prav manevrskega prostora za (našim tržnim razmeram dostojno) širše zastavljeno, bolje premišljeno promocijsko – medijsko ter strukturno razvejano (festivalsko, klubsko, priložnostno) koncertno dejavnost. Med tem je poleg drugih projektov še ravno dovolj časa za to, da se iz cedejev in elpejk pionirskih revivalovskih generacij ali med peščico uradno izdanih arhivskih posnetkov izbrska še kakšna nova pesmica oziroma malce drugače obdela že ničkolikokrat pretlačena različica te ali one viže in hej presto, že novega Cefizlja držimo za hlače. In ko so nas enkrat gostila najelitnejša prizorišča (Cankarjev dom, Druga godba, Lent) ter so nas že vsi ostali povabili tja, kamor so nas kanili, poskrbimo za kontrareakcijo vsakršnega občutka lenobnosti in izdamo svež material ali pa se prestavimo v kakšno drugo skupino podobnih nazorov, misli, besed, dejanj, kjer še naprej nalagamo in odlagamo svoj kuturni kapital. V prvem primeru je trik v prav(iln)em – ne premočnem ne prešibkem – odmerjanju svojega dela in jela, v drugem pa v stopnji človeške mobilnosti in prilagodljivosti. Poduk te zgodbe: kdor se ne bo globaliziral, ta težko bo uspešno sviral!

Ja, če res dobro premislite, nas na približno vsaki dve leti dotični presenetijo z malo poplavico svojih novih stvaritev. Kar sicer štejemo tudi kot znamenje izjemne plodovitosti in rekreacije ljudskozvočnih idej na domači grudi. Prešernemu nasmešku zadovoljnih odjemalcev ter pristojnih kulturnikov se tako lahko mirne duše pridruži še sekcija za povečanje glasbenoprodukcijske natalitete.

Torej, pomlad je ošlatala tudi naše folkije, če še niste opazili. Novim podvigom Tolovaja Mataja s Pižamo, Katalene in kmalu tudi Brine se je v čemernem začetku zelenega dela leta pridružila še skupina Jararaja s svojim isto naslovljenim prvencem. V čem je poseben, v čem prehiteva nove glasbene smernice, kam ga zanaša in komu ali čemu je namenjen?

Da so člani Jararaje izrasli iz tradicije folklornih skupin, je več kot očitno že na prvi pregled, na kar nas opozarja že sama izbira repertoarja, priučenega v rosnih letih folklorniškega udejstvovanja (npr. Fse kaj lazi, Drmač, Polka za debelo repo). Iz večine petnajstih posnetkov ljudskih popevčic in viž – valčkastih, polkastih, starodobnih in novokomponiranih, ki so nastali pred publiko studia 14 Radia Slovenija – tako veje značilno folklorniško aranžiranje instrumentov in glasov, še posebej opazno tudi v komadih kot Micka in Marko, Julika, Moja mati kuha kafe in Sijaj, sijaj sončece.

Oblikovanje takšne zvočne matrice se, z občasnimi ekskurzi v svobodnejše besedilne ali glasbene vode, vse preveč predvidljivo prilagaja tudi sami postavi skupine – harmoniki (Janez Dovč), klarinetu (Vasilij Centrih), violini (Gregor Budal) in kontrabasu (Petra Trobec) – v kateri ima tudi siceršnja vokalna kakovost le malokrat možnost resnično pokazati vse barvne odtenke svojega štiriglasovnega potenciala.

Plošča je enostavno preveč »jarasta« (raztega se več kot uro, z občutno predolgimi vmesnimi aplavdirajočimi vložki), vsebinsko in kompozicijsko premalo domišljena in strukturirana, da bi nas fantje in dekle res prepričali o suverenosti svojega početja. Spodbudne in zanimive kompozicijske zametke nekaterih zelo dobro znanih ljudskih zimzelenčkov (Dajte dajte, Aj zelena je vsa gora, delno tudi Zeleni Jurij) kaj hitro zanese v povsem terrafolkasto gnezdo (kjer med drugim domuje tudi gonilna sila Jararajcev) – najbolj očiten klon je skladba Tarra's freilach, kar seveda ne more doprinesti h kakšni izstopajoči izvirnosti.

Sta pa album in skupina sama pomemben presežek ideoloških nastavkov, na katerih sloni celotna folklorniška misel. S svojim dokaj ohlapnim in pa predvsem zafrkantskim odnosom do stroge folklorniške koreografske forme in zacementiranih glasbenih norm prebija fronto na tistem koncu, kjer do zdaj ni uspelo še nobenemu, ki se ne bi ob tem glasno pridušal k iskanju avtentičnosti. To Jararaji priznam z največjim veseljem.

Katarina J.