KATALENA

Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti

Dallas, 2006

Album zasedbe Katalena je že z samim naslovom vzbudil pri marsikom mnogo domnev in ugibanj ter s tem zadostno mero pozornosti. Kataleno sta do zdaj zaznamovali dve značilnosti in vrlini; dovolj resno poglabljanje in dosledno navezovanje na slovensko ljudsko glasbeno zapuščino (in to ne zaradi modnosti tega pristopa oziroma površno in nepoznavalsko) ter glasbeno zanimiv in poslušljiv, če že ne uspešen in intriganten avtorski izraz, ki tudi z določenimi artističnimi težnjami združuje stare ljudske pesmi, ritme, načine petja, harmonije, nenazadnje dialekt s sodobnimi popularnimi glasbenimi prijemi.

Tako je že sam naslov albuma (oziroma njegov prvi del), Kmečka ohcet,zaradi prve značilnosti zasedbe obetal zanimiv izbor ljudskega materiala, ki izhaja iz morda najbolj geografsko in slogovno raznolikega, dramaturško izdelanega ter repertoarno bogatega slovenskega ljudskega običaja – ohceti. Drugi del naslova »ali tretji prispevek k slovenski blaznosti« je nakazoval na nekaj razburljivega in ne povsem predstavljivega. In kako se je to uresničilo ob poslušanju?

S stališča folklorne stroke bi lahko repertoar na albumu sprejeli precej ravnodušno, saj še zdaleč ne ponudi vseh zanimivosti, ki bi se jih dalo izkopati iz arhivov in pisnih ter zvočnih virov o običajih in glasbi, povezani s kmečko ohcetjo. Poleg tega so najbolj udarne in prodorne pesmi na albumu širšemu poslušalstvu precej znane. Tako so na primer osrednjo skladbo na albumu, Dajte, dajte pred Kataleno obdelali že Istranova, Aldo Kumar ter Aleš Hadalin, drugo takšno, (Rad imel bi) Jabuko pa tudi marsikdo pozna iz otroštva in šolskih klopi. Izjema sta mordae Lucija (ki so jo sicer že obdelali Tolovaj Mataj) in Le pijmo ga. Pa vendar – nabor skladb sledi neki slogovni, razpoloženjski in svatbeno kronološki raznolikosti, ki vseeno omogoči dovolj trdno osnovo za našo izbirčno pozornost in zanimanje za preostale pla(s)ti albuma. Tukaj (in morda najprej) pride v prvi plan druga vrlina zasedbe: sama glasbena obdelava izbranih pesmi in motivov. Še posebej je značilen avtorski pečat zasedbe, ki tokrat ni zgolj glasbeni, temveč tudi besedilno sporočilen. Katalena zlahka navdušijo z bogatimi in premišljenimi aranžmaji ter dobrimi kompozicijami. Skladbe dihajo predvsem zaradi zasukov ter poigravanj s popularnoglasbenimi slogi; v komadih je poleg rocka in popa zaslediti vzorce in vplive etnopunka (Le pijmo ga), housa (Lucija), swinga, neworleanskega jazza, funka, kantavtorstva (Štrbenk na štrbunk) ter še česa. Bogat zvok ponuja inštrumentacija, kjer uporabijo tudi staro slovensko ljudsko posebnost, pritrkavanje, in se poigrajo celo s konkretnimi zvoki (posebej zanimiv je nasneti ritem vlaka in tračnic, ki daje ritmično osnovo skladbi Pleši, pleši črni voz). Dobrodošla zvočna popestritev albuma je tudi deljenje pevskih vlog, kjer se poleg glavne pevke Vesne Zornik izkažeta še Boštjan Gomač in Tibor Mihelič. In če je vse našteto izraz umetniške in kakovostne norme zasedbe Katalena, so s samo formo in zasnovo novega albuma presegli prejšnja dva, (Z)godbe in Babje leto. Album kot celota namreč deluje zelo organsko, tudi zaradi tematske naravnanosti, predvsem pa zaradi svoje posebne forme (ki lahko spominja celo na klasični rondo ali sonato). Glavni temi oziroma pesmi Rad imel bi (Jabuko) in Dajte, dajte se kot vezivo ali rdeča nit pojavljata v različicah skozi cel album (prva enkrat in druga dvakrat), oziroma se poleg njunih pravih različic pojavijo še (v glavnem) instrumentalne variacije, med tem tematskim materialom pa se enakomerno vrstijo še druge pesmi. Za presežek albuma ter nadgradnjo prejšnjih dveh poskrbita tudi dve novosti v ustvarjanju zasedbe: trdna idejna in konceptualna zasnova, ki se skozi posamične verze in domislice poigrava z utrinki »slovenske blaznosti«, postreže z želenim, duhovitim ter svežim družbenim komentarjem, s čimer Katalena pravzaprav šele sedaj zares postane sodobna zasedba v pravem pomenu besede. Druga osvežitev je večji avtorski pečat, ki se odraža predvsem prek besedil in njihove sporočilnosti. Prej so namreč Katalena uporabljali zgolj besedila ljudskih pesmih, zdaj pa se podajajo že na področje kantavtorstva, bodisi s posamičnimi avtorskimi komadi bodisi z nadgradnjo in širjenjem izbranih ljudskih pesmi z dodanimi verzi k ljudskim predlogam, kar je delo idejnega vodje zasedbe Boštjana Narata, ki je avtor glasbe, aranžmajev in besedil, seveda tistih, ki pač niso ljudska. Album doseže višek proti koncu, kjer povedano tudi najbolj izstopi pri besedilno in sporočilno najmočnejših skladbah Le pijmo ga, Štrbenk na štrbunk ter tretji različici pesmi Dajte, dajte. Album je potrebno razumevati predvsem kot studijski projekt, ki prisega na umetniško, intelektualno branje in podajanje ljudskega v območju popularnoglasbenih zvrsti in v tej sferi ga lahko vsekakor razglasimo za zelo dober in svež doprinos k slovenski glasbi, četudi – verjetno delno zaradi želje po širši dostopnosti – lahko zazveni rahlo hermetično in neobvezujoče.

David Verbuč