BORIS KOVAČ and LA CAMPANELLA

World After History (A Pannonian-Mediterranean Round-trip)

Piranha, 2005

Najnovejši projekt vojvodinskega večmedijskega ustvarjalca Borisa Kovača, ki ga imate vsi resni spremljevalci omenjanja vrednega dela tukajšnje glasbene zgodovine v dobrem spominu, je glasbeno svojski in izvedbeno izboren – in takšni so bili tudi vsi njegovi dozdajšnji. Najprej je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja »od zunaj«, potem pa kar nekaj zanj sicer ne lahkih let v devetdeset tudi neposredno, na tukajšnjem terenu, pomembno bogatil glasbeno dogajanje v Sloveniji. Tu, še bolj pa po vrnitvi v domovino, se je pravzaprav začel odmevnejši del njegove mednarodne kariere, ki ga je do zdaj popeljala na koncertna gostovanja na štiri kontinente tega planeta. Po nekaj izjemno dobro sprejetih projektih z LaDaaBa Orchestom, ki so imeli skupni podnaslov La Danza Apocalypsa Balcanica, se vrača v naše slišno območje z novim izdelkom in s staro-novo zasedbo. To je komornejša petčlanska La campanella, ki ji v večini skladb sicer stoji za hrbtom tudi gostujoči godalni kvartet Tajj, v treh skladbah pa se ji kot gost pridruži še Kovačev stari sodelavec Bogdan Ranković z basovskim klarinetom. Kot že nekaj zadnjih je tudi album World After History izšel pri berlinski založbi Piranha.

S tokratno predstavitvijo seveda nadaljujemo kontinuirano spremljanje ustvarjanja Borisa Kovača. To počnemo že vse od osemdesetih let oziroma od njegovih mednarodnih ustvarjalnih začetkov. Njegov opus, ki se je izoblikoval v teh medijskih, koncertnih, eksistenčnih in tudi povsem osebnih stikih s tukajšnjim okoljem, je lep primer subtilnega medkulturnega sodelovanja, ki se na koncu obrestuje vsem. Če že ne drugega, zagotovo pušča občutek zadoščenja, bogati vpletena kulturna okolja in ponuja obilo pristnega estetskega užitka - ostaja pa tudi moralna zaveza. Toda na koncu so to – sicer pomembne in pojasnjevalno zgovorne – vendar samo okoliščine.

Kaj torej ponuja vsebina novega Kovačevega dela, vtisnjena v še kako trdo snov tega CD-ja? Najprej enajst novih skladb, od katerih jih je devet Kovačevo delo, dve pa je prispeval Miloš Matić, kontrabasist in Borisov dolgoletni sodelavec. Znotraj njih pa smo seveda deležni plejade iskrivih zvočnih domislic in opojnih glasbenih trenutkov, vtkanih v gladko tekočo ter kot običajno dramaturško brez vrzeli sestavljeno zgodbo. Morebitne trenutke zatikanja povsem izničijo vsa čustva, ki tej zgodbi dajejo trdno osnovo. Še vedno apokaliptični kabaret, katerega kralj ostaja Boris Kovač, je nabit z emocijami, med katerimi prevladujejo tiste, ki so najbolj izstopile iz panonsko-mediteranske naveze, kot jo je za tokratno ustvarjalno izhodišče poudarjeno zastavil. Nostalgija, radost, otožnost, navdušena in prostodušna romantika, predvsem pa melanholija, ki zagotovo obstaja v dveh tipih; panonski ni enak sončnemu mediteranskemu. Treba je reči, da panonski tip prevlada in ga na trenutke v posameznih parafrazah celo prepoznavno potegne k ruskim stepam. Pa brez očitka – prisrčno patetično, izvedbeno brezhibno, a vendar nedosledno glede na izhodišče.

Melanholija je univerzalna, le »opečatena« je z geografsko-etničnim poreklom. Edino tehtno vprašanjem je njena avtorska prepričljivost. Ta pa pri Borisu Kovaču spet zadene v živo. Tako World After History ni nič novega v njegovem opusu. Je samo njegova kompetentna, dosledna, konsistentna, prepričljiva dopolnitev. In v tem je tudi redka odličnost tega albuma – ter hkrati njegovega dosedanjega ustvarjalnega dela.

Zoran Pistotnik