THE LITTLE WILLIES

The Little Willies

Milking Bull/Dallas, 2006

The Little Willies je bend, ki je eno večjih letošnjih presenečenj ter v katerem poje in igra tudi Norah Jones. Že to bo za nekatere dovolj, da bodo tekli v ploščarno, pa vendar zgodovina govori, da so tovrstni bendi marsikdaj naredili škodo posameznim slavnim članom. Tokrat ne. Little Willies so si ime sicer izbrali v poklon Willieju Nelsonu, nastali pa so že leta 2003 za en newyorški špil. Zanimivo je, da bend, ki je posnel nedvomno eno bolj svežih countryjevsko-bluesovskih plošč zadnjega časa, ne prihaja z juga ZDA. No ja, glede na dandanašnji output Nashvilla to niti ni takšno čudno. Country in blues očitno živita drugje.

Pred nami je odlična plošča, kombinacija popa, bluesa in countryja, ki je razpoznavni pečat Norah Jones in ki je porajal že dve njeni prejšnji izvrstni plošči: Come Away With Me in Feels Like Home. Plošča The Little Willies je nekakšen podaljšek obeh – na njej namreč srečamo tako Hanka Williamsa kot Townesa van Zandta in še marsikaj drugega.

Iz Hankove zapuščine je producent in basist Lee Alexander, ki ima glavno besedo, čeprav ne poje on, ampak Norah in kitarist Richard Julian, ter je imel veliko besede tudi pri Norahinih samostojnih izdelkih, izbral I'll Never Get Out Of This World Alive, ki je sicer eden poznih Hankovih posnetkov in s tega vidika precej ironičen. Iz zapuščine Townesa van Zandta najdemo na plošči No Place To Fall, ki je sicer na splošno manj znana kot Be Here To Love Me, ki jo je Norah Jones pela na najnovejšem solističnem albumu.

Ker se je bend že delno poimenoval po Nelsonu, je prav, da tudi kaj posnamejo v tem smislu – izbrali so kar dve njegovi uspešnici: I Gotta Get Drunk in Night Life, ki jo je izvorno sicer pel Ray Price. Na plošči najdemo tudi staro pesem Freda Rosea (poznavalci boste rekli: ni naključje, da je uvrščena na čelo albuma in tik pred Hankom) Roly Poly, presenečenje pa so tudi predelave Glaser-Howardove Streets Of Baltimore, Driftwoodove Tennessee Stud in Kristoffersonove Best Of All Possible Worlds. Zame najboljša izvedba na albumu pa je priredba Love Me Leiberja in Stollerja, znana predvsem v izvedbi Elvisa Presleya (1956). Izviren posmeh solzavemu countryju je Elvis spremenil v pretresljiv blues in Norah Jones na plošči to tradicijo popelje še korak dlje: pesem spremeni v pretresljivo otožen ženski blues. Izvedba je antologijska in že samo ta pesem je dovolj, da lahko mirno rečem, da bo tale album letos v njegovi kategoriji zelo težko kdo presegel. Konča se s pesmijo Lou Reed, sopodpisana je tudi Norah Jones. Pesem je zabavna in duhovita, govori pa o avtomobilski nesreči, v katero naj bi bil vmešan sam Reed. Plošča izzveni v poskočnem tonu barskega benda, kar je tudi namen celotnega projekta – narediti dobro ploščo countryjevskega bluesa, ki ostaja zvesta živemu, barskemu zvoku.

Matej Krajnc