Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

SOUAD MASSI

Mesk elil

AZ/Universal, 2005

Kdo lahko ublaži bol praznega srca? Kaj pripoveduje žalostno srce? Kdo lahko ozdravi ranjeno srce? Kaj govori srce, ki gori? Tako bi lahko prosto parafrazirali Souado Massi v poskočni Ilham ali Navdih, francoski uspešnici albuma Mesk elil (Kovačnik ali dobesedno Cvet noči), ki je izšel pozne jeseni 2005 ter požel najprej prestižno francosko nagrado victoire de la musique, in sicer za world music album leta, nato pa je Souadi pripomogel še k nagradi BBC-jevega Radia 3 world music v kategoriji za bližnjevzhodno in severnoafriško glasbo (nagrada je za izvajalce, ne plošče, a to, da imajo novo ploščo, ožjim nominirancem pomaga do nagrade). Čeprav je naslovna pesem manj poskočna od uspešnice, pravzaprav kar silno otožna, ni besedilo nič bolj, a tudi ne manj turobno: poje o jeseni, vseprežemajočem vonju po dežju in o tem, kako te pogreša, pogreša vse in tudi vonj po kovačniku pogreša; turobna pesem Kilyoum ali Kmalu optimistično razlaga o tem, kako se bova kmalu srečala in z roko v roki vso noč skupaj ... tarnala o muki življenja! In tako naprej o žalosti, nostalgiji, eksilu, minevanju in udarcih, ki jih zavdajata življenje in smrt – ja, to je res nova dobra stara pevka in kitaristka ter avtorica Souad Massi, ki me s pohvalno prevedenimi, pretežno alžirskimi besedili vedno znova spravi v najglobljo depresijo, čeprav tokrat besede niso tako učinkovite kot tiste s prejšnje, druge plošče Deb (2003). Plošča Mesk elil je nastala z jedrom običajnih Souadinih spremljevalnih glasbenikov, pohvaliti velja zlasti tolkalca Rabaha Khalfo, ki z izvrstnim glasom tudi zapoje v duetu Khalouni, eni najboljših skladb albuma z odtenki šaabi. Seveda ne manjkajo tudi številni drugi, gostujoči glasbeniki; tako ob duetih z Dabyjem Tourejem (Manensa asli) in s Pascalom Danaejem (Tell me why) v dveh skladbah nastopa tudi kitarist Djely Moussa Kouyate, gostujoči francoski godalni spremljevalni ansambel pa je aranžirala Marie Jeanne Serrero. Skratka, tole je spet všečen, le deloma z alžirskimi izročili in sodobnostjo prepletajoč se izdelek, ki v dobršni meri širi zvočnost z odtenki glasb drugih izvorov, s poudarkom na zahodnoafriških, vse skupaj pa je odeto v kantavtorski zvok s pridihom popa. Glasba Souad Massi je na sploh precej mehkobno melodična, sicer lepemu in zmogljivemu Souadinemu glasu pa se pozna šolanje iz evropskega solopetja, medtem ko ne vsebuje tako rekoč nič arabskih klasičnih tehnik in načinov, kar je pravzaprav moj največji očitek izvedbi, saj bi jih verjetno zmogla in bi utegnile melanholično tožbo povzdigniti v učinkovitejši tarab. Vendar je to seveda tudi že stvar okusa – in Souad se očitno prileže mnogim, ki jim verjetno z bolj koreninarskimi vokalnimi tehnikami ne bi tako ugajala, po drugi strani pa je tudi res, da je magrebsko in širše arabsko tržišče preplavljeno tudi s takšnim petjem, zlasti kabilskega izvora, in Souad ima vsaj dovolj izrazit in značilen glas, da je takoj prepoznavna. Nepreverjene govorice pravijo – poleg potrjenih o tem, da je Souad omožena z Maročanom in da je skoraj hkrati s tole ploščo povila hčerkico – da se album Souad Massi za angleško (in s tem svetovno) ter za francosko tržišče ne razlikuje le po razporeditvi pesmi, temveč deloma tudi po zvoku, ki naj bi bil za francosko tržišče bolj pop, za angleško pa bolj folk. A tudi pri angleškem je tokrat na koncu dodana enaka remiksana uspešnica Ilham z vzvratnim naslovom Mahli.

TC Lejla Bin Nur