Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

MODESTE

Fomba/Living Our Destiny

Space Shop Recorda/MCPS, 2005

Modeste Hugues Randriamahitasoa prihaja z Madagaskarja, živi pa v Evropi in je še eden v vrsti malgaških glasbenikov, ki so sicer v domovini v zgodnji mladosti začeli svojo glasbeno kariero in so celo že vzbudili pozornost, potem pa se jim je ponudila priložnost za izobraževanje ali kakšno drugačno neglasbeno poklicno pot v tujini, pa so se svoji ustvarjalnosti za nekaj časa odpovedali. Modeste je po poreklu iz južnega dela osrednjega Madagaskarja in je zrasel ob zvokih tradicionalnih glasbil ter južnoafriških plesnih ritmih. V najstniških letih je spoznal odličnega kitarista in se je zaljubil v zvok kitare. Prvo si izdelal sam; nato se je začel zanimati tudi za tradicionalna strunska glasbila iz svoje okolice in se naučil igrati na mervan, 24-strunski instrument, ki je nekakšen daljni sorodnik zahodnoafriške kore. Nastopal je skupaj s starejšim bratom, pozneje sta ustanovila tudi skupino, ki je bila lokalno kar precej priljubljena. Nato je naenkrat dobil štipendijo za podiplomsko izpopolnjevanje v Bolgariji, kmalu potem pa je umrl tudi njegov brat glasbenik. Opustil je misel na godbeniško kariero, postal je inženir elektronike in se je po evropski odisejadi leta 1996 naselili v London.

Čeprav stika z malgaško glasbo ni nikoli pretrgal, se je šele v Angliji odločil, da se bo z njo spet poklicno ukvarjal. Leta 2002 je za manjšo londonsko založbo Space Shop Records izdal svoj prvi album z naslovom Modeste, o katerem ni bilo prav veliko slišati, mu je pa zato odprl pot na različne angleške festivale. Z albumom Fomba, izdanim lani pri isti založbi, pa se je dokončno izvil iz zgolj krajevne prepoznavnosti. Album je obveljal za prijetno osvežitev lanskoletne malgaške glasbene ponudbe na mednarodnem prizorišču. Kar nekaj časa je bil uvrščen na ugledne lestvice najboljšega izdanega na področju svetovnih godb – tudi na World Music Chards Europe. Skratka: Modeste je z njim postal najopaznejši malgaški glasbenik v Angliji, na mednarodnem prizorišču pa se je pridružil desetini tistih, ki jih zares poznajo tudi zunaj njegove domovine.

Ko poslušamo Modesta – kitarista, se nam nemudoma ponudijo primerjave z drugim, mnogo bolj znanim in že dolgo mednarodno uveljavljenim malgaškim kitaristom D'Garyjem. Ker njegova odsotnost z mednarodnega prizorišča traja že kar nekaj časa, je Modeste s tem albumom še dodatno dobrodošel, saj je z njim zapolnil vrzel v ponudbi tovrstne godbe. Praviloma nastopa sam, v duetu s tolkalcem, ali pa v značilnem multikulturnem kitarskem triu. Na tem albumu se je skoraj dosledno odločil za prvo možnost – za »one man band«. Prispeval je glasbo in besedila za vseh enajst skladb, v rokah je držal različne akustične kitare, ob njih je pel, pomagal pa si je tudi z basovsko kitaro ter različnimi tolkali in ropotali. Le v treh skladbah mu je pomagal brazilski tolkalec Adriano Silva Pinto. Njegove pesmi so umirjene, lirične in brez posebnega potenciranja posameznih segmentov. Lahko da albumu zaradi tega manjka dinamike, a prav v tako ustvarjenem vzdušju ter v njegovi dopadljivi in prepričljivi kitarski igri je verjetno tista privlačnost, ki je povzročila, da sta ga tako kritika kot občinstvo tako dobro sprejela. Drugače namreč ne prinaša kakšnih posebno novih informacij o malgaški glasbi, pa tudi ne posebej izstopajočih kreativnih trenutkov. A ko ga začnemo enkrat poslušati, nas njegov gladki ritmični tok ter omamni spoj kitare in glasu zelo hitro posrkata vase. In vsaj tako je skoraj do konca. Čeprav albuma ni niti za celo uro, je Modestu očitno zmanjkalo nekaj gradiva za njegovo zaokrožitev, saj imam vtis, da je zadnji dve pesmi dodal precej na silo in nista ravno dodelani.

Toda tudi ob teh pomislekih je Fomba povsem prijeten album in ob lanskoletnem pomanjkanju prodornejših malgaških izdelkov tudi zelo dobrodošel.

Zoran Pistotnik