WILLIE NELSON

You Don't Know Me, The Songs Of Cindy Walker

Lost Highway, 2006

Leta 2004 sem se navduševal nad Nelsonovo ploščo It Always Will Be, njegov lanski country-reggaevski album pa me ni prepričal; odločil sem se počakati, kaj bo sledilo. Marca letos je Nelson izdal še enega v vrsti tematskih albumov (v več letih se jih je nabral čeden kupček), na katerih se s spoštovanjem loteva pesmaric velikih piscev ameriške kozmične glasbe. Podobni poskusi so bili vedno Williejeva najboljša dela, med njimi sta denimo tudi albuma Willie Nelson Sings Kristofferson (izvirna vinilna različica je še vedno precejšnja redkost) in To Lefty From Willie, na katerih se je z izjemnim učinkom lotil pesmaric Kristoffersona in Leftyja Frizzella. Tokrat imamo opraviti s pesmimi Cindy Walker, kultne ameriške avtorice, ki je s svojo kombinacijo westernswingovskih poskočnic in trpkih balad ustvarila vrsto uspešnic Boba Willsa, Roya Orbisona, Ernesta Tubba in drugih. Willie Nelson se je lotil predvsem njenih westernoswingovskih del, četudi je zbirko naslovil po morda najbolj znani njeni pesmi, ki jo je spisala z Eddyjem Arnoldom: You Don't Know Me, in je klasičen primer pretresljive countryjevske pop balade. Leta 1962 je z njo velik uspeh dosegel Ray Charles, leta 1967 pa jo je v filmu Clambake zapel Elvis Presley. Ta različica je ena njegovih najboljših izvedb nasploh in velika škoda je, da je ostala pokopana v sicer povprečnem, čeprav zabavnem filmu. Elvis jo poje z glasom, ki se zaveda, da bo moral nekaj storiti, če ne bo ob kariero, prizor, v katerem jo poje, pa vsaj po mojem mnenju spada med najotožnejše filmske prizore nasploh in se lahko kosa z Elvisovo izvedbo balade I Need Somebody To Lean On iz filma Viva Las Vegas (1964), ki sodi v vrh filmske otožnosti.

Če sem se zmrdoval nad reggaejevskim albumom, moram priznati, da se je Willie tokrat odkupil. Album je eden njegovih boljših, tudi po zaslugi odlične zasedbe, ki ga spremlja (Johnny Gimble – gosli, Buddy Emmons – kovinska kitara), in izbire repertoarja. Na albumu denimo ne boste našli pesmi When My Blue Moon Turns To Gold Again, Dream Baby in Love Star (zadnji dve je na začetku šestdesetih let posnel Roy Orbison, prva pa je doživela na kupe uspešnih in manj uspešnih izvedb, posneli so jo Hank Snow, Anita Carter, Elvis Presley, Statler Brothers, Jerry Lee Lewis idr.), slišali pa boste Cherokee Maiden z repertoarja Boba Willsa, Warm Red Wine z repertoarja Ernesta Tubba, Don't Be Ashamed Of Your Age in seveda naslovno pesem; Nelson jo je doživeto, z lastnim, svojstvenim solom (njegov slog igranja me vedno znova osupne v nadvse pozitivnem smislu) promoviral pri Davidu Lettermanu.

Willie Nelson je najboljši, ko se dotakne svojih korenin in oboroži s spomini. Ob izidu plošče You Don't Know Me je o Cindy Walker povedal: »Še preden sem jo spoznal v živo, se mi je zdelo, da jo poznam, saj sem poslušal plošče Boba Willsa in njegovih Teksaških Playboyev. Kot najstnik sem vsak teden vsak večer nekje igral Miss Molly in I Was Just Walking Out The Door!«

Pripis: obvezno poiščite tudi izvedbe same avtorice; naslovno pesem Nelsonove plošče in še nekatere druge legendarne pesmi najdete na odlični kompilaciji Cindy Walker: Words And Music, Sony Special, 2001.

Matej Krajnc