Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Katarina J.
SINÉAD O'CONNOR
Throw Down Your Arms
That's Why There's Chocolate and Vanilla, 2005
Upor proti krivičnemu družbenemu redu se rojeva iz osebne izkušnje, iz podtalja navzgor, naperjen proti obstoječim političnim nomenklaturam in apatiji družbenega konformizma. Kontinuiteta grenke izkušnje eksploitativnih družbeno-ekonomskih sistemov, ki je nažrla vse obstoječe družbene odnose, je, reflektirana skozi glasbene oblike (folk, rap, reggae, punk itn.) odmevala, odmeva in bo še odmevala iz vseh mogočih družbenih robov in zakotij – angleških delavskih predmestij, brazilskih favel, jamajških barakarskih naselij, ameriških slumov, ljubljanskih skvotov.
Skladno z nenehno spreminjajočo se gospodarsko, politično in družbeno klimo ponikajo stare in vznikajo nove oblike odporniških glasbenih praks. Nekdaj samo jamajški, danes globalni reggae je v svoji zgodovini doživljal burne transformacije. Kot zvočna manifestacija spiritualnega rastafarijanstva s panafriško dušo je osvojil svet, še preden se je rodila večina bralcev te revije. Karizmatičnost Haile Selasija se je medtem sesula v prah, glasnik Marley otresa svoje dreade po večnih loviščih, duh egalitarizma, kajenje svete gandže in pasivnejše oblike upora proti izkoriščanju človeka po človeku pa so se iz misli in besed starih očakov rasta preselile tudi v bele glave. Reggae so tako v svoji duhovni kot posvetni različici bodisi prek plošč bodisi prek karibskih emigrantov posvojili tudi evropejci.
Tudi za Sinéad O'Connor, nekdanjo kontroverzno pop ikono in novorojeno spiritualistko, očitno pomeni odvzeti reggaeju njegovo pacifistično rastafarijansko mantro enako kot voziti avto brez volana. Kot igrati violino brez loka. Zato je njen novi, osmi album, ki prinaša dvanajst priredb starih reggaejevskih komadov in je posnet v Marleyevem studiu Tuff Gong v Kingstonu, ne le poklon legendam jamajškega gibanja rasta, ampak predvsem naslednji korak k izpolnitivi njene misije reševanja boga pred religijo. Če je s prejšnjo ploščo Sean-Nos Nua osvobajala predkrščanske, staroirske korenine z dubovsko intervencijo, se na Throw Down Your Arms vrača k izvoru reggaejevske glasbe, s katero je seznanjena že od svojih londonskih dni v začetku osemdesetih.
Poleg vokala celestialnih razsežnosti, ki se smelo in senzibilno loteva interpretacije reggae fanom znanih zimzelencev Burning Spearja (Marcus Garvey, Door Peep, He Prayed in Throw Down Your Arms), Petra Tosha (odlična Downpressor Man), Lee »Scratch« Perryja (Curly Locks in magično zaklinjalska Vampire), Bujua Bantona (Untold Stories) in Boba Marleya (War), je posebej izstopajoča čista in organska produkcija, nad katero sta tudi tokrat bdela legendarna »ritmaša« Sly Dunbar in Robbie Shakespeare.
Tako nam Sinéad ponuja še en »genetski« album, vračanje k začetkom, reciklažo še enega mita, ki ga je, tako kot vsakega doslej, vzela zelo zares. Medtem čakamo, kdaj nas bo po vseh svojih spiritualnih pohodih, po letih »štancanja« raznih kompilacij in prirejanja pop, rockovskih, folk ter reggaejevskih standardov, presenetila z lastnim materialom. To bi bil najprijetnejši šok. Do takrat pa nas bo zrla tako plaho in očitajoče kot z naslovnice svojega prvega obhajila.
Katarina J.