CHARLIE POOLE

You Ain't Talkin' To Me

Columbia, 2005 (3 CD)

V reklami za to naravnost sijajno zbirko Charlieja Poola je založba Columbia zapisala, da je ta zbirka za country približno tako pomembna, kot je bila zbirka Roberta Johnsona iz devetdesetih let pomembna za blues. Me prav zanima, kolikokrat manj izvodov Poolove zbirke bo šlo v prodajo v primerjavi z Johnsonovo, seveda pa se strinjam, da gre za res pomembno zbirko. Med tisoči glasbenikov v dvajsetih in tridesetih letih – to obdobje imenujejo zlata doba countryja – se jih je le nekaj resnično zapisalo v glasbeno zgodovino. Eden od njih je vodja skupine, pevec in bendžoist iz Severne Karoline: Charlie Poole. Njegov rezek in prodoren glas se vam bo globoko vtisnil v spomin, zven njegovega bendža pa še danes odzvanja s plošč številnih glasbenikov, ki so povzeli njegov slog igranja.

Charlie Poole je bil brez dvoma najbolj znan pevec in bendžoist v obeh Karolinah. Ples v Severni Karolini, Virginiji in Kentuckyju ni bil ples, če ni bilo na odru skupine Charlie Poole And The North Carolina Ramblers. »Če so igrali ti glasbeniki, se je plesalo do jutra,« so govorili ljudje in po pevčevi prezgodnji smrti v nostalgiji poslušali Poolove plošče. Glasba Charlieja Poola – poseben užitek jo je poslušati, če zraven spremljamo transkripcije besedil, kaj tako smešnega mogoče še niste slišali – je bila torej v prvi meri namenjena plesu in razbrzdani zabavi, zato pomeni korenine ameriške kozmične glasbe, kakršno so pozneje izvajali George Jones, Bill Monroe, danes znova aktualni Johnny Cash in podobni karizmatični pojoči grešniki, po drugi strani pa pomeni tudi korenine bluegrassa, kakršnega poznamo danes.

Glasbeni zgodovinarji se strinjajo, da Charlie Poole ni bil samo pevec, ki je pomagal postaviti temelje pevskega sloga v zgodnjem countryju. Bil je tudi odličen bendžoist in je veliko naredil za popularizacijo tega glasbila. Verjetno je bil eden prvih glasbenikov, ki so na bendžo igrali v triprstnem slogu, kar ga uvršča med nesporne glasbene vizionarje, ki so usodno vplivali celo na zvočno podobo današnje glasbe. Charlieja Poola na primer izjemno ceni celo Bela Fleck, in verjamem, da se je prav z njegovih plošč marsičesa naučil. Charlie Poole se je verjetno rodil leta 1892 v okrožju Randolph v Severni Karolini. Odraščal je v preprosti delavski družini in se kmalu začel zanimati za glasbo. Skušal je igrati na tenorski bendžo, kitaro in klavir, od vseh glasbil pa ga je najbolj prevzel 5-strunski bendžo. Ljudje, ki so ga poznali, so govorili, da je bil perfekcionist in da se je včasih za ves dan zaprl v sobo in vadil novo skladbo. Če boste poslušali kako Poolovo ploščo, boste to glasbeno popolnost – Poole je veliko zahteval tudi od glasbenikov, ki so igrali z njim – hitro opazili. Legenda pravi, da je zelo dobro igral tudi baseball in da si je nekoč pri igri poškodoval palec ter pozneje ob pomoči krivega prsta izumil nov način igranja. Poolovi posnetki za založbo Columbia (prvič je snemal leta 1925) zvenijo neverjetno čisto in zdi se, kot bi za njimi stal izkušen producent, ki ve, kako mora biti glasba zaigrana in posneta, da bo šla dobro v uho, v pete in konec koncev v prodajo. In glasba Charlieja Poola se je za tiste čase zelo dobro prodajala. Poolova natančnost in skrbnost sta razvidni tudi iz zelo premišljeno sestavljenega repertoarja pesmi zelo različnih glasbenih oblik in izvorov (Tin Pan Alley, irska in škotska glasba, različni plesi, blues, burleske, napevi minstrelov, balade in podobno). Charlie Poole je posnel nekaj več kot 50 skladb, nekatere (Don’t Let Your Deal Go Down, There’ll Come A Time, If The River Was Whiskey in White House Blues) pa so prav po njegovih različicah povzeli velikani countryja Roy Acuff, Bill Monroe in Ralph Stanley. Zdaj so vse te pesmi zbrane na enem mestu in užitek jih je poslušati. Izmed vseh več kot 60 skladb se trenutno v mojem playerju največ vrti tista z naslovom Sweet Sunny South. Pred leti sta jo posnela David Grisman in Jerry Garcia, Poole pa jo je v sijajni različici posnel leta 1929.

Charlie Poole je umrl leta 1931 tik pred snemanjem filma v Hollywoodu, ki so mu ga uredili. Star je bil 39 let. Uničili so ga depresija, notranji nemir in pitje. Njegovo srce norega življenja ni zdržalo. Bil je barvita in včasih naporna osebnost. Notranja nesoglasja je znal spremeniti v izjemno lepo in skrajno užitkarsko glasbo. V njegovi glasbi mora biti resnično nekaj dobrega, da jo ljudje še po osemdesetih letih radi poslušajo in igrajo. Poolova zasedba North Carolina Ramblers je zapisana v zgodovino kot klasičen old time string band. Njeni člani – violinisti Posey Rorer, Lonnie Austin in Odell Smith ter kitarista Roy Harvey in Norman Woodlieff – so med najbolj posnemanimi glasbeniki zgodnjega countryja. Še nekaj let po Poolovi smrti so sicer brez večjega uspeha snemali in nastopali pod imenom North Carolina Ramblers. Da ime Charlieja Poola ni utonilo v pozabo, gre v veliki meri zahvala skupini The New Lost City Ramblers, založba Columbia pa je poskrbela, da se bomo na Poola v letih, ki prihajajo, še velikokrat spomnili.

Jane Weber