RAZLIČNI IZVAJALCI

A Bush no le va a gustar

La Tribu FM/Doble F, 2005

»Bushu ne bo všeč«, je slovenski prevod zanimive kompilacije, ki so jo konec lanskega leta izdali v Argentini, na njej pa je osemnajst različnih glasbenikov, predvsem iz Latinske Amerike, izrazilo svoj glasbeni protest proti politiki ZDA. Ideja za projekt se je rodila na argentinski alternativni radijski postaji La Tribu, ki v Buenos Airesu deluje že šestnajst let. Svoje poslušalce so najprej prosili, naj jim sporočijo predloge skladb, ki ne bi bile všeč ameriškemu predsedniku Georgu Bushu. Ker je bil odziv izjemen, so se odločili za izdajo omenjene plošče. Ta je luč sveta zagledala novembra 2005, ravno v času ameriškega vrha v argentinskem letovišču Mar del Plata, na katerem se je zbralo 34 ameriških predsednikov – in med njimi je bil tudi George Bush.

Po tem srečanju predsednikov latinskoameriških držav, je prevladalo splošno mnenje o izrazito neuspešnem sestanku, saj se voditelji niso uspeli uskladiti glede vzpostavitve sporazuma o prosti trgovini med obema Amerikama. Delitev med zagovorniki in nasprotniki sporazuma je pokazala še to, da so na eni strani države neoliberalnih in na drugi nacionalističnih režimov. Srečanje je potekalo v politično zelo napetem ozračju in neprikritem spopadu med razvitim severom ter nerazvitim in prezadolženim ameriškim jugom. Vzporedno pa je prišlo še do srečanja ameriških ljudstev, kot so ga poimenovali organizatorji tega alternativnega združenja, na čigar čelu je bil nogometni zvezdnik Diego Armando Maradona. Udeležili so se ga tudi režiser Emir Kusturica, venezuelski predsednik Hugo Chavez in tedaj še predsedniški kandidat, danes pa že bolivijski predsednik Evo Morales. Manjkal je samo še Fidel Castro, ki je bil prisoten vsaj simbolno, saj je Maradona malo pred tem z njim na Kubi posnel daljši intervju. Zgoščenka A Bush no le va a gustar med nas prinaša precej neizdanih posnetkov, med nastopajočimi pa je tudi Manu Chao s skladbo La Primavera. Največ glasbenikov je seveda iz Argentine, izredno zanimiva pa je glasbena parodija nizozemske skupine Dick El Demasiado, ki poje v španščini in se norčuje iz latinske diskografske uspešnice La Bomba. Eden od verzov je dovolj zgovoren: »Za plesanje bombe je potreben dinamit!« Kubo na plošči zastopa Vicente Feliu, Baske pa Fermin Muguruza Kontrabanda. Španska skupina Amparanoia je prispevala svojo različico Marleyeve skladbe Redemption Song, vsa skupaj pa sklene argentinski poet Juan Gelman, ki ob spremljavi mehiškega bandoneista Cesarja Stroscia zrecitira eno od svojih pesmi.

Tako kot drugi podobni projekti nas tudi ta ob jasni rdeči niti seznanja z aktualnim alternativnim glasbenim dogajanjem v svetu Latinske Amerike in špansko govoreče Evrope, njegovi založniki pa so dovolj samokritični in realni, saj so ob izidu izjavili, da Bushu skladbe brez dvoma ne bodo všeč, ampak da mu je tudi povsem vseeno, ali takšne plošče sploh izhajajo.

Marko Jenšterle