Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Viktor Škedelj Viki

RUDI RINGBAUER

Soboški park

Franc-Franc in Slavistično društvo Prlekije in Prekmurja, 2005

Čudovita plošča. Sicer morda nekoliko kratka, vsaj za današnje potrošniško dojemanje, ko smo v dobi digitalnega piratstva za svoj težko odšteti denar – če že kupimo original! – navajeni dobiti oh in sploh muzike ter še kakšen videospot povrhu. Soboški park pa je zbirka sedmih pesmic, ki se skupaj z uvodnim in sklepnim govorom odvrti v pičlih tridesetih minutah. A ni važna dolžina plošče, temveč moč njenega učinka na poslušalca. Spomnimo se le legendarnih plošč iz šestdesetih let s podobno minutažo. In če se Rudijeva plošča morda res hitro izteče, si jo pač lahko zavrtimo še enkrat ... in še enkrat ...

Pravzaprav gre za posnetek koncerta, na katerem Rudi Ringbauer, gospod, ki je že krepko zakoračil prek sedemdesetih, odpoje sedem halgatov v prekmurščini. Kot pove že v svojem uvodnem nagovoru, je na Madžarskem halgato ljudska ali umetna pesem, ki ni namenjena plesu, temveč zgolj poslušanju. Ker halgate navadno izvajajo Romi, jih pogosto dojemamo kot cigansko muziko. Rudiju so se te popevčice zelo zgodaj prikupile in jih je že od mladosti naprej pogosto prepeval, še posebno rad »ob kupici« v kakšni dobri družbi. Potem pa je opazil, da mnogi njegovi »soborci za omizjem« ne razumejo, kaj poje, ker pač ne razumejo madžarsko. Zato se je odločil nekaj teh zimzelenčkov prevesti v slovenščino oziroma, natančneje, v prekmurščino. Desetletja dolgo jih je nato ob primernih priložnostih vedno znova prepeval. Pa so se prijele. In porajal se je predlog, da bi jih posneli. Na našo srečo so jih tudi res. Kljub temu da takoj postane jasno, da se Rudi v vzbujanju melanholičnih čustev s svojo vokalno interpretacijo niti približno ne zmore kosati s panonskimi mojstri kova Zvonka Bogdana (ali konec koncev Vlada Kreslina), pa posnetek prežema možakarjevo pristno veselje, celo potreba do petja. Poslušalec se ne more znebiti občutka, da gre za gospoda, ki si po dveh deci »kapljice« ne more kaj, da ne bi zapel. Na posnetkih ga spremljata še cimbalist Andi Sobočan ter Zora Vrečič na violini – in ta minimalistična spremljava aranžersko nadvse ustreza.

Gre torej za ploščo, ki jo bodo visoko cenili tisti ljubitelji glasbe, ki v svoji diskografski zbirki odmerjajo častno mesto umetnijam, kot so Poljanski blues Braneta Ferlica, Za fuk pa špila gramofon ... Vilija Fajdige ali konec koncev Dylanovim Gaslight Tapes. In še ideja za konec: menim, da je plošček tudi nadvse primerno darilo za vse navijače Vlada Kreslina. Za boljši uvid. Toda pozor: do izvoda plošče sploh ni lahko priti! No ja, morda pa to predstavlja še tisto dodatno draž ...

Viktor Škedelj Viki