KENNY ROGERS

21 Number Ones

Capitol/Dallas, 2006

Ko so Dalea Watsona, teksaškega trubadurja in tradicionalista, o katerem smo v Muski že večkrat pisali in tudi ocenili več njegovih plošč, vprašali, kdo je po njegovem mnenju kriv, da današnji Nashville producira toliko kvazicountryjevskega kiča, je ta odvrnil: »Kenny Rogers. On je začel s tem v sedemdesetih!«

Dale je pri tem seveda pozabil, da je fenomen countryjevskega popa že precej starejši in izvira že iz štiridesetih let 20. stoletja, bolj pa se je uveljavil konec petdesetih let, ko sta Chet Atkins in Owen Bradley ugotovila, da bi se dalo country približati širšemu občinstvu, če bi mu odvzeli nekaj hribovstva in mu dodali malce sofisticiranosti. Imena, ki jih povezujemo s tem pojavom, so med izvajalci predvsem Don Gibson, Jim Reeves, Dottie West, Patsy Cline, Eddy Arnold in seveda sam Chet Atkins v navezavi s pianistom Floydom Cramerjem. Vendar je navkljub vsemu treba priznati, da je prvi val nashvillskega countryjevskega popa porajal izjemno veliko dobre in prelomne glasbe, medtem ko je drugi tovrstni val konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, ki z manjšimi premori traja še dandanes, sproduciral večinoma ogromno za country nerabnega kiča, ki pa nemalokdaj učinkuje kot dobra pop glasba. Vsaj v primeru Kennyja Rogersa je tako.

Konec šestdesetih let je bil Rogers del tako imenovane hipijevske generacije, ki pa ni samo govorila o miru, ampak je posnela tudi nekaj dobrih pesmi. Takšna primera sta dve veliki zgodnji Rogersovi uspešnici: Ruby Don't Take Your Love To Town in Reuben James. Prva se je sklicevala na Vietnam, druga pa izvira iz tradicije countryja. Ruby so snemali že pred Rogersom in predvsem po njem, Reuben pa tudi ni brez obsežnega antologijskega spiska izvedb. Vendar sta precej asketska glasbena spremljava in hrapav, pretresljiv Rogersov glas pripomogla k temu, da sta ravno njegovi izvedbi najbolj obveljali.

Sreča se je Rogersu začela bolj stalno nasmihati konec sedemdesetih let, ko je posnel dve uspešnici v slogu odpadniškega countryja – najdemo ju tudi v zbirki 21 Number Ones, ki je letos izšla pri Capitolu in prinaša najuspešnejše Rogersove izvedbe: Lucille in The Gambler. Prvo je podpisal Roger Bowling, ki je prav takrat napisal še eno podobno pretresljivo pesem The Diplomat in jo dal Johnnyju Cashu; ta jo je objavil na albumu Gone Girl (CBS 1978), a z njo ni dosegel večjega uspeha. V zavest širših množic pa je Rogers prišel s svojo verjetno največjo uspešnico, ki je usmerjena bolj v pop kot v country in na daleč spominja na nekatere dosežke dueta Kris Kristofferson and Rita Coolidge: Islands In The Stream – z Dolly Parton leta 1983. O pop(ulistični) naravnanosti pesmi ni dvomiti, podpisali so jo braje Gibb, bolj znani kot The Bee Gees.

Od takrat Rogers ni preveč spreminjal formule, a po letu 1988 ni imel več uspešnice številka ena. Med letoma 1977 in 1988 jih je nabral kar 21, kar je zavidljiv uspeh. Leta 1985 je nastopil v projektu USA For Africa in se z nekaterimi drugimi dueti v zavesti najširše javnosti dokončno zacementiral kot popevkar. Countryjevski tradicionalisti so ga večinoma odpisali, vendar je treba priznati, da je v primerjavi z dandanašnjo nashvillsko produkcijo njegov opus popglasbe nadvse spodoben in poslušljiv.

Matej Krajnc