PAUL RODGERS

Muddy Water Blues: A Tribute to Muddy Waters

Victory Music, 2006 (DVD)

Pri založbi Victory so se pred kratkim spomnili na blues blatne reke, kot ga je slišal Paul Rodgers, pevec, ki je nedavno nastopal s skupino Queen, obvlada pa – ne se bat – tudi blues. Nekateri glasbeniki skušajo čimbolj verodostojno poustvariti otožne tone škripajočega bluesa z delte Mississippija. Mednje sodi tudi John Hammond, ki smo ga pred desetletjem slišali v Ljubljani. Na drugi strani pa je cela vrsta glasbenikov, ki v bluesu iščejo navdih za pisanje svojih pesmi v poenostavljenem in prevečkrat popačenem bluesovskem slogu.

Paul Rodgers (rojen leta 1949) – poznamo ga po delu s skupinama Free in Bad Company – je znovs opozoril nase že na eni zadnjih plošč čikaškega mojstra kitarskega bluesa Buddyja Guyja. Z njim je v furijastem slogu zapel uspešnico skupine The Drifters z naslovom Some Kind of Wonderful. Svojo ploščo Muddy Water Blues, ki je zdaj dosegljiva tudi na DVD, pa je v celoti posvetil repertoarju znanega pevca in kitarista bluesa Muddyja Watersa. Slednji je vplival na cele generacije glasbenikov; z njim so med drugimi igrali tudi Rolling Stones, Eric Clapton in Johnny Winter.

Rodgers se je tudi tokrat (podobno kot z matičnimi skupinami) izkazal za enega najboljših pevcev blues-rocka; na snemanje je povabil kar nekaj znanih predstavnikov tovrstne glasbe. Buddy Guy mu je pomagal zaigrati simpatično naslovno skladbo v delikatnem akustičnem slogu, znanem s plošč Muddyja Watersa. V najbolj posrečenih skladbah, kot sta Good Morning Little Schoolgirl in I Just Want to Make Love to You, slišimo Jeffa Becka, odličnega kitarista, ki že nekaj let snema in nastopa le v družbi najboljših. V bolj drvečem razpoloženju sta skladbi Louisiana Blues in She is Alright, zaigral pa ju je manj znani kitarist Trevor Rabin. Dovolj vznemirljivi so tudi kitarski izleti zvezdnikov, kot so Slash, Gary Moore, David Gilmour, Brian May, Richie Sambora, Steve Miller in Brian Setzer. Zvezdniki se namreč v Watersovih skladbah kažejo v bolj iskreni luči, kot smo je vajeni z njihovih tržno usmerjenih izdelkov.

Ploščo Muddy Water Blues priporočam ljubiteljem neobvezujočega blues-rocka, ki prisegajo na rockovsko različico bluesa; če bi radi občutili še večjo globino teh pesmi, pa prisluhnite tudi Muddyju Watersu, ki jih je prepeval med prvimi. Watersovi originali so kajpak nenadkriljivi, Rodgersov izlet v blues pa moramo pač razumeti (tudi) kot izlet glasbenika, ki ima resnično rad glasbo.

Jane Weber