GONZALO RUBALCABA

Solo

Blue Note, Dallas, 2006

Kubanski pianist Gonzalo Rubalcaba, ki zdaj že nekaj let živi v ZDA, je že z začetnimi albumi obveljal za pravo malo odkritje v že rahlo izpetem latinojazzu. Njegovo igranje smo lahko v živo preverili tudi pri nas, nazadnje pred tremi leti na ljubljanskem jazzfestivalu, a me takrat glasba njegovega kvarteta, okrepljenega še s saksofonistom Davidom Sanchezom, sploh ni prepričala. Za tiste, ki mislijo enako, pa je več kot dobrodošel njegov nov, prvi solistični album, saj prinaša popolnoma drugačno sliko in, naj takoj povem, predstavlja enega od vrhuncev solističnih pianističnih albumov sploh.

Rubalcaba je album snoval in načrtoval kar nekaj časa, njegova premišljenost in natančna zasnova pa veje iz vsakega tona. Album bo, prepričan sem, presenetil vse tiste, ki menijo, da godbo kubanskega pianista dobro poznajo, še posebno pa tiste, ki bodo pričakovali latinozvoke ali nemara predelave kakšnih znanih tovrstnih tem. Rubalcaba namreč s tem albumom prečka meje klasike, jazza in latinskoameriške godbe. Dejansko ga je nemogoče enoznačno žanrsko določiti; tudi sam v spremnem besedilu pravi, da se tega najraje izogne in da tudi ni pomembno. Pomembno pa je, da je napisal in odigral osupljivo glasbo, ki te, čeprav je večji del lirična ali meditativna, pošteno pretrese. Rubalcaba sicer sega po latinomotivih, a so ti tako vešče zakriti oziroma drugače odigrani, da mu služijo bolj kot iztočnica za nadaljnjo, izjemno sugestivno gradnjo skladb. Tako je denimo v skladbi Prologo slišati temo kubanskega (in pozneje jazzovskega) standarda El Manicero, a je komaj prepoznavna, le nakazana, preostanek pa ponuja razkošno, občuteno, poglobljeno odigrano glasbo, ki se je ne bi sramoval noben klasični skladatelj.

Tudi jazzovske prvine so prisotne bolj v impulzih ter seveda v ideji improvizacije; serijo štirih improviziranih skladb je denimo zasnoval oziroma se zanje navdihnil pri Coltranovi Giant Steps, a spet gre le za začeten vzgib, s katerim skladbe popelje v popolnoma nove sfere. In tudi sklepna, znana Besame mucho (ki jo je že nekajkrat posnel na prejšnjih albumih) zveni bolj kot skladba kakšnega evropskega skladatelja z začetka dvajsetega stoletja kot pa mehiška popevka. Rubalcaba, ki je klasiko tudi študiral, je z albumom Solo dosegel imenitno zlitje evropskih, jazzovskih in latinskoameriških vplivov in postopkov ter posnel izjemen album, ki bo zagotovo bolj ustrezal ljubiteljem Brada Mehldaua (na Amazonu ga v skupni nakup ponujajo prav z njim) kot pa Chucha Valdeza. Še najbolj pa obojim.

Mario Batelić