OTIS RUSH

Ain't Enough Comin' In

Universal, 2005 (SACD)

Gotovo ste že slišali, kako zveni Rushev vpijoči blues. Če ne v njegovi izvedbi, pa ste osnovne značilnosti Rusheve glasbe lahko spoznali že na ploščah Erica Claptona. Otis Rush – rodil se je 29. aprila leta 1934 v Philadelphiji v ameriški zvezni državi Mississippi – pripada drugi generaciji izvajalcev električnega bluesa; je sodobnik Buddyja Guyja in Magic Sama. Sredi petdesetih let se je preselil v Chicago in tam srečal avtorja številnih uspešnic Willieja Dixona. Dixon, ki je pisal pesmi predvsem za velike, že uveljavljene mojstre bluesa, kakršna sta bila Muddy Waters in Howling Wolf, ga je leta 1956 pripeljal v tamkajšnji studio Cobra Elija Toscanoja in zanj napisal skladbo I Can't Quit You Baby.

Rush se je z njo povzpel na lestvico desetih najuspešnejših skladb rhythm and bluesa. Zanimivo je, da je Dixon nadobudnega mladeniča najprej povabil v studio bratov Chess, vendar je Leonard Chess Otisa Rusha gladko zavrnil, ker naj bi bil njegov slog preveč podoben tistemu Muddyja Watersa, kar po mojem mnenju sploh ni res. Seveda gre za povsem izvirnega glasbenika. Rush je levičar in igra kitaro Fender Stratocaster; z značilnim kitarskim in pevskim slogom je vplival na izvajalce rockovske glasbe, na omenjenega Erica Claptona, Johna Mayalla, Petra Greena in Micka Taylorja. Odlično skladbo Double Trouble – Otis jo je posnel leta 1958 na zadnjem snemanju v studiu Cobra – je posnel Clapton; uspešnico I Can't Quit You Baby je na svojem prvencu izdala britanska skupina Led Zeppelin; skladbo Homework pa lahko slišite na »čikaškem« albumu skupine Fleetwood Mac.

Rush se je tako kot večina glasbenikov iz tako imenovane druge generacije elektrificiranega bluesa učil pri B. B. Kingu in T. Bonu Walkerju. Poznavalci so ga zaradi občutenega in tresočega se glasu – Rush še danes poje z lepim visokim glasom – primerjali s kraljem bluesa z Delte Mississippija Robertom Johnsonom. Lahko rečemo, da je Rusha spremljala dramatična življenjska usoda, saj mu ni nikoli več uspelo doseči kakovosti prvih posnetkov, narejenih v studiu Cobra.

Danes Rushev vpliv dobiva nove razsežnosti. Otis je namreč vplival na številne izvajalce sodobnega elektrificiranega bluesa. Kot vzornika ga navaja Robert Cray, njegov vpliv pa je čutiti v zapuščini pokojnega Stevija Rayja Vaughana (Vaughan je na svojih prvih koncertih pogosto igral Rushevo kultno skladbo All Your Love, znano tudi s plošč skupine John Mayall's Bluesbreakers). Rushev vpijoči blues je ponavadi v molovskem razpoloženju, se pravi v slogu, ki ga je v šestdesetih letih – vsaj glede uspeha na lestvicah – ustoličil odlični pevec Bobby »Blue« Bland.

Poznavalci Rusheve glasbe so sicer pohvalili ploščoTops, posneto leta 1985 na festivalu bluesa v San Franciscu; pred nekaj meseci pa je izšla glasbenikova odlična plošča z naslovom Ain't Enough Comin' In v avdiofilskem formatu SACD. Glasbo na njej bi lahko imeli za vznemirljivo različico soulovsko obarvanega bluesa v zgodnjih devetdesetih letih. Vokal in izjemno obvladovanje glasbila – Rush pravi, da je veliko poslušal jazzovske kitariste Wesa Montgomeryja in Kennyja Burrella – sestavljata nedosegljivo zvočno celoto. Na plošči so večinoma pesmi drugih avtorjev: Alberta Kinga, B. B. Kinga, Rayja Charlesa, Percyja Mayfielda in nekaterih bolj ali manj znanih avtorjev. Plošča Ain't Enough Comin' In pa je tudi prava poslastica za ljubitelje karizmatičnega pevca soula Sama Cooka.

Jane Weber