Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

ANOUSHKA SHANKAR

Rise

Angel Records/EMI/Dallas, 2006

Bolj stran od medijskih žarometov, ki so za nekaj časa božali Norah Jones, druga potomka legendarnega Ravija Shankarja ustvarja veliko bolj pretanjeno in kompleksno glasbo. Hči legendarnega Ravija Shankarja se, za razliko od svoje globalno razvpite polsestre Norah Jones, namreč posveča raziskovanju in širjenju tradicionalne indijske godbe, kar ne preseneča, če vemo, da se je veščine igranja na sitar učila kar pri očetu in to že pri devetih letih. Poleg sitarja igra še klavir, na albumu Rise pa se je podpisala kot avtorica ali soavtorica ter (so)aranžerka in producentka vseh komadov. Čeprav imajo vsi osnovo v indijskih ragah, pa jih je »tamala« Shankarjeva odela v pisano odejo, ki je dovolj zračna, da vase sprejme druge vplive, od jazza do ambientalne elektronike.

Pri tem ne tako hvaležnem početju (prav indijsko glasbo znajo nekateri skozi različne (per)mutacije pošteno iznakaziti) se Shankarjeva niti od daleč ne približa sterilnosti kakšnih njuejdževskih kolobocij, pač pa vztraja v več godbenih poljih hkrati – v jazzu, indijski tradicionalni glasbi, elektroniki ter čezžanrskemu prepletanju zvrsti, ki jim dodaja še kakšen ščepec drugačnega okusa. Album se, kljub dolžini dobrih 70 minut (dva komada slišimo še v remiksih; enega so prispevali Thievery Corporation, drugega pa Karsh Kale), odvije v hipu, pa si komadi sploh niso podobni ne po vzdušju ne po glasbeni zgradbi. Že nekaj začetnih komadov albuma so več kot dobra ilustracija povedanemu: prvemu, meditativnemu, ki bi se zlahka našel na kakšnem ECM-izdelku, sledi docela navihan plesni hibrid, ki vsebuje tako značilno indijsko ritmično vokaliziranje konnokol kot malone bobne drum'n'bass, da bi tretji postregel s psihedelično in omamno vijočo se indijsko temo. Če pravim, da bi nekatere skladbe lahko bile objavljene pri založbi ECM, mislim to v pozitivnem smislu, saj merim na novejše albume te založbe, ki so marsikdaj odlično ujeli možnosti prepletanja, ki ju ponujajo jazz in tradicionalne godbe (npr. albumi tunizijskega lutnjista Anouarja Brahema ali pa spiritualni jazz Charlesa Lloyda). Tako kot jazzovski ali novogodbeni elementi je tudi elektronika (od glasbil prek programiranja) uporabljena s pravo mero in občutkom za zvočno ravnovesje.

Paradoksno, čeprav deluje album na prvo poslušanje idealen za zvočno kuliso oziroma glasbeno zaveso, je še kako daleč od tega; zaradi kompleksnosti skladb, ki imajo v sebi ponavadi melodijski ali ritmični »hakelc«, zahteva Rise poslušalca z obema uhljema na preži. Album je, čeprav večinoma meditativen, zelo razgiban in slogovno raznovrsten ter uravnotežen, zaradi česar se zna zgoditi, da ga bodo ljubitelji le enega od slogov, ki jih je najti na njem, bodisi ignorirali ali pa poslušali s pripravljenim daljincem v roki. Po slednjem sem tudi sam večkrat posegel, a le zato, da bi pritisnil gumb »ponovi«!

Mario Batelić