Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

WEST-EASTERN DIVAN ORCHESTRA, DANIEL BARENBOIM

Live in Ramallah. Beethoven simfonija št. 5, Mozartova simfonija koncertante K297b

Warner Classics, 2005

Težko je na pianista in dirigenta Daniela Barenboima (rojen 1942) gledati drugače kot na vizionarskega in demokratičnega kulturnega politika, ki rešuje dobro čast orkestralne notne glasbe, ji namesto ozkega elitizma išče mesto širše družbene relevantnosti. Ob tem pa je tudi pomembna figura judovske mirovniške levice. Barenboimova kariera namreč ves čas govori o premagovanju tako umetniških kot tudi nacionalnih ter drugih mehanizmov izključevanja. Klasični pianist, ki se odlikuje v romantičnem simfoničnem repertuarju 19. stoletja, je tudi ljubitelj sodobne glasbe, saj je posnel plošče modernistov in postmodernistov, kot so Elliot Carter, Luciano Berio, Toru Takemitsu in drugi. S posnetkom ekletičnega in resnično epskega opernega dela Afriški potreti skladatelja Hannibala pa je prešel ločnice med etnično in orkestralno glasbo na podoben način kot pred njim že David Fanshawe in Kronos Quartet. A Barenboim je tudi posnel plošče, posvečene Dukeu Ellingtonu, argentinskemu tangu in sodobni brazilski godbi. Kot dirigent je sprožil pohujšanje, ko je bil prvi, ki je dirigiral Wagnerja v Izraelu. Iz njegovega prijateljstva s palestinskim kulturnim kritikom Edwardom Saidom pa se je porodila ideja o orkestru Zahodno-vzhodni divan, ki naj bi združeval izraelske in arabske glasbenike. No, po debitanski plošči tega orkestra, ki je prinašala Čajkovskega in Verdija, in o kateri smo v reviji Muska že pisali, pa je Barenboim izdal tudi posnetek koncerta v Palestinskem mestu Ramali.

Sam koncert, ki se je sicer dogodil 21. avgusta 2004, je tako logistična mora kot tudi realno obstoječa utopija. Zato namreč, da so lahko vsi glasbeniki sploh prišli v Ramalo, je španska vlada vsem izdala diplomatske potne liste. Ob tem ne gre spregledati, da so prav kot hibridni nomadi, ki ponazarjajo, da je sodelovanje med Judi in Arabci ne samo možno, temveč tudi zelo tvorno, člani in članice orkestra Zahodno-vzhodni divan hud trn v peti vsem ekstremistom sprtih strani na Bližnjem vzhodu. Seveda sam dogodek, koncert v Ramali, zlahka zasenči glasbeno izvedbo pričujoče zgoščenke, nas lahko vodi celo v dobronamerno pokroviteljstvo, s katerim bi morda preslišali morebitne slabosti izvedbe. Kulturna palača v Ramali se nikakor ne more primerjati z veliko dvorano Dunajske Musikverein. Prav tako je res, da se Barenboim na tem posnetku ne loteva noben novih ali presenetljivih pozornost vzbujajočih interpretacij. V tem smislu se tako usodne Beethovnove pete simfonije loteva na podoben način, kot je svoj pristop do Beethovna nekoč slovito opredelil dirigent Arturo Toscanini, ko je dejal (sicer je imel v mislih Eroico), da nekateri v simfoniji vidijo Napoleona, drugi Hitlerja ali pa Mussolinija, zanj pa je pravzaprav le allegro con brio. Skratka, v pričujoči glasbi ne boste našli drugačnega, s strani interpreta ponujenega programa. Res je sicer, da vrhunec plošče predstavlja Barenboimov nagovor občinstvu, v katerem poudari, da če se ne bodo Judje in Arabci dokončno naučili živeti skupaj, se bodo pobili do zadnjega. Vendar je že samo kot glasbeni dokument koncert v Ramali povsem zadovoljiva slušna izkušnja. Prav njen potujitveni kontekst, pa tudi poprej omenjeni nagovor, onemogočata tisto onečaščenje, s katerim se sooča orkestralna glasba in po katerem postane bodisi banalna zvočna kulisa bodisi absolutni estetski cilj sam po sebi ter onkraj profano-družbenega.

Nikolai Jeffs