JOHN CALE

Cankarjev Dom, Ljubljana, 2. 3. 2006

LOU REED

Hala Tivoli, Ljubljana, 13. 3. 2006

Odlično, oba glavna protagonista v The Velvet Underground sta vsak zase nastopila v Ljubljani le z enajstdnevnim razmikom, kar se ponuja kot izvrstna iztočnica za neposredno primerjavo. In primerjali ter spremljali smo ju vedno radi, saj sta primera tiste vrste avtorjev, ki se nikakor nočeta skladati s shemo …

Da je Lou Reed nepriljuden in nekomunikativen, smo se lahko prepričali že pred šestimi leti v Križankah. Da se bo podobno ignorantsko obnašal John Cale, smo lahko le sklepali – in ne dosti zgrešili. Potem se takoj odprejo vprašanja, v kolikšni meri je nastopajoči dolžan zadostiti pričakovanjem obiskujočih, v kolikšni meri naj bi ponudil vsaj izbor pričakovanih pesmi, če ne že izvedb, udomačenih v naših ušesih.

John Cale je s pričakovanji opravil na začetku. Na električno violo je odigral morda svojo najbolj znano skladbo iz časa The Velvet Underground, Venus In Furs, ter jo odpel brezbrižno, kot bi bil na neobvezni vaji. Potem je odložil violo in se je ni več pritaknil. Zato pa si je okoli vratu pripel električno kitaro in jo večji del nastopa tudi igral. Z mladimi spremljevalnimi glasbeniki, ki jih je verjetno slišal v kakšnem lokalnem klubu, je potem ponudil dokaj osnovno, na kitarskih rifih slonečo glasbo, kjer je bilo pričakovane akademske zadržanosti in razmisleka komaj za vzorec. Calea sem si vedno predstavljal kot uglajenega gospoda malodane aristokratske drže, ki je v rock'n'roll zašel bolj po naključju. Ta koncert me je prepričal v nekaj drugega; John Cale si glasbo podreja glede na razpoloženje, razdeljeno na obdobja. Če zdaj sproščeno, brez velikih ambicij praši rock'n'roll, je to zato, ker mu to ustreza oziroma se tako počuti. Niti se ne bo trudil z natančnostjo izvedbe, raje se predaja čistemu užitku rockovskega zvoka. Končno se je temu pridružil s podobo scenskega delavca, z ohlapnim kombinezonom namesto zategnjene črne obleke, če ne kar frakom. Škoda le, da so nas posadili na stole, ko bi bil vendarle primernejši kar klub Orto.

Vsaj večinoma. Za predah je Cale vendarle stopil še h klaviaturam in - spet dokaj brezbrižno - na približno odigral ter odpel Femme Fatale, v en komad zdruzeno z Rosegarden Funeral Of Sores. To pa je bilo tudi najbližje izvajanju uspešnic, ki jih v njegovem opusu tako ali tako ni prav veliko.

Čez enajst dni smo v večji dvorani, a spet prikovani na sedeže, spremljali še Louja Reeda. Bo vsaj on ponudil venček znanih pesmi v izvedbi, vsaj približno podobni oni s plošč? Nak. Saj ni rock'n'rollski klovn, ki bi nam 40 let prodajal iste trike, oziroma oblikoval želeni repertoar na istih desetih, petnajstih uspešnicah, plus na začetku navrgel tri pesmi z novega albuma za občutek, da avtorsko še ni za staro šaro. Lou se ne gre te igre, že dolgo ne. Večina njegovih koncertnih plošč (in ni jih malo) ponuja močno spremenjene izvedbe sicer znanih pesmi, po novem pa je Lou črtal z repertoarja tudi te in se osredotočil na tiste, ki jih izvaja le poredko. Končno ima bogato zakladnico pesmi – le zakaj bi moral igrati vedno iste?

Pravzaprav smo jo še dobro odnesli. Od albuma New York (letnik 1989) naprej je rad promocijske nastope delil na dva dela, v prvem delu je odigral kar aktualni album v celoti, za povrh v izvornem vrstnem redu pesmi, v drugem delu, praviloma krajšem, pa je navrgel venček starejših uspešnic. Si predstavljate, da bi Reed tokrat v živo predstavil celoten dvojni album Raven v dolžini dobrih dveh ur in ne bi izpustil nobene recitacije Poejevih pesmi?

Glede na to, kako v živo reinterpretira skladbe s plošč, bi bilo pravzaprav vseeno, kakšen je izbor. Mnogokrat je bilo nemogoče prepoznati izvajano skladbo, vsaj dokler si jo je Reed s pomočniki privoščil v podaljšani instrumentalni inačici, oziroma dokler ji le ni pritaknil besedila (uvodna Paranoia Key Of E je trajala natanko šestnajst minut). Obenem je podobno svobodno interpretiral besedila, mestoma pohitel, drugje zastal, večinoma pa melodično plat pustil ob strani. Kot da bi želel vsakič na novo zložiti svoje stare pesmi, jim dati druge poudarke, samega sebe prisiliti v eksperiment, do kam se še lahko spusti, da pesem še ostane ista. Takšnega eksperimenta si Lou ne bi mogel privoščiti z mladimi, nadebudnimi glasbeniki iz lokalnega kluba – za to so potrebni izkušnje in leta skupnega igranja z nepredvidljivim vodjem.

Tak pristop, ki je izzivalen tako za tiste na odru kot tiste pod njim, še ne pomeni uspešnega koncerta samo po sebi. Je stvar trenutka, trenutnega navdiha in razpoloženja, pravzaprav množice dejavnikov, ki lahko enako gotovo pripeljejo do katastrofe ali vsesplošne ekstaze. Tokratni koncert je zastal nekje na polovici, ponudil je nekaj obetavnih nastavkov, ki jih Lou ni zmogel ali morebiti niti ne želel speljati v pravo smer.

Pa tako malo je treba. Le en preprost in vsem znan niz akordov. Po ponižnem klicanju občinstva se je Lou le omehčal, se ugriznil v jezik in odigral vsaj eno ta pravo pesem, Sweet Jane. Brezbrižno, skoraj mimogrede, a dovolj neposredno, da je potešil prejšnjo uro in pol trajajočo paranojo. Naj nam bo. Ker Lou se ne prilagaja, to je treba vedeti že prej.

Janez Golič