Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Branko Škerjanc

MOTHER SUPERIOR

Orto klub, Ljubljana, 10. 3. 2006

Mother Superior bi lahko v polju neodvisne rockovske produkcije prepoznali kot superskupino, saj ima za sabo dolgoletno nastopanje na rockovsih odrih, sodelovanja s številnimi pomembnimi glasbeniki in tudi že sedem avtorskih albumov. Ljubljanski nastop ameriškega tria, ki svoj koncept gradi na izhodiščih tradicionalnega hardrockovskega občutka in prefinjene soulovske nadgradnje na ravni vokalne interpretacije, lahko zabeležimo kot primer šolske koncertne izkušnje za vse ljubitelje trših kitarskih zvokov.

Ni jasno, po kakšnem ključju so se Blasted Mind znašli kot predskupina rafiniranih Mother Superior. Prav gotovo bi si slednji zaslužili bolj prepričljivo ogrevanje odra, saj je mlada trojica iz Krškega prej razelektrila kot naelektrila vzdušje v dvoranici in dokazala, da bodo morali fantje še močno obrusiti pete v svojih vadbenih prostorih, preden si bodo zaslužili vnovičnega napada na pomembnejše slovenske klubske odre. Trio se je prepuščal neusmiljenemu gnetenju in žvečenju Nirvanine zapuščine v ne ravno bleščeči izvedbi; sicer je pokazal tudi svetle trenutke nadarjenosti, vendar bo moral začeti v muziciranje uvajati lastne ustvarjalne rešitve, če ne želi ostati zgolj posnemovalec že obdelanih rockovskih žanrov iz polpretekle zgodovine. Naivno in vsestransko pretiravanje na odru je maloštevilne prisotne pregnalo v ozadje dvorane in večina je zdolgočaseno pričakovala, kdaj se bodo na odru pojavili osrednji junaki večera.

Ameriška trojica je zelo suvereno zasedla oder in že v prvih skladbah potrdila, da imamo opraviti s prepričljivo in uigrano rockovsko druščino. V prvem delu koncerta je s svojim zanesljivim in udarnim pristopom blestel bobnar Jason Mackenroth, ki je v kombinaciji z nevsiljivimi melodičnimi basovskimi linijami ogrel zasedbo na primerno koncertno temperaturo. Kitarist Jim Wilson je na začetku še preizkušal možnosti plemenitenja zvoka z dokaj številnimi kitarskimi efekti, vendar je zelo hitro začel z dokazovanjem svojih rutiniranih kitarskih veščin. Celotna zvočna podoba benda je bila zaokrožena s prepričljivim ter soulovsko navdahnjenim vokalom Jima Wilsona, ki mu je zelo domišljeno sledil tudi spremljevalni vokal Marcusa Blakea.

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da so bili Mother Superior skoraj deset let spremljevalni bend Henryja Rollinsa in da imajo za sabo številna sodelovanja s pomembnimi glasbeniki, kot so Wayne Kramer, Alice Cooper in celo George Clinton. Mother Superior so nastali v bleščavem Hollywoodu že ob koncu osemdesetih let. Na začetku so se navduševali nad zlatimi hardrockovskimi časi sedemdesetih let, tako da so svoje glasbeno znanje izpopolnjevali ob preigravanju uspešnic bendov, kot so bili na primer Kiss. Kaj hitro so razvili lastno poetiko, gojeno na temeljih detroitskega rocka in že omenjenega hardrocka. Na začetku devetdesetih so se dokazali kot razvpit koncertni bend, ki je navduševal s svojimi energičnimi nastopi v okolici Los Angelesa. Izkušnje, ki so si jih pridobili v svoji dolgoletni karieri, so bile zaznavne tudi v njihovi zvočni in vizualni akciji, v čedalje bolj razgretem vzdušju kluba Orto. Kljub odlični interpretaciji in zadovoljni publiki smo bili nekateri do samega dogajanja nekako zadržani. Glasbeniki so sicer izžarevali svoje virtuozno obvladovanje inštrumentov, vendar njihova hardrockovska hvalnica ni zažgala iskrice koncertnega presežka. V njihovi godbi se je skozi nekoliko daljše in ritmično ostrejše zaokrožene skladbe izgubil pričakovani moment soula, ki so ga sami napovedali na začetku. Predstavili so se namreč kot »heavy-soul« bend, vendar je bilo razen zelo solidnega vokala v njihovem muziciranju bolj malo soulovskega in veliko več heavyjevskega zvoka.

Mother Superior so na svojem nastopu kljub našim mešanim občutkom predstavili suvereno interpretacijo sodobnega hardrocka, ki s svojim korektnim in doživetim nastopom prekaša marsikatero bolj uveljavljeno ter razprodano rockovsko ime. Zgodba o Mother Superior se glede na njihovo hardrockovsko glasbeno formo zanimivo in nekoliko presenetljivo navezuje na The Beatles, saj so si nadeli ime po enem od verzov njihove skladbe Happiness is a Warm Gun, povezanost z britanskimi zvezdniki pa so izkazali tudi na koncertu – z zelo prepričljivo obdelavo pesmi Yer Blues, ki je pomenila vrhunec večera. Seveda je sledil tudi obvezen dodatek k rednemu programu.

Branko Škerjanc