Letnik: 2006 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

FESTIVAL ARGENTINSKE KULTURE

Cankarjev dom, Ljubljana, od 20. 3. do 22. 4. 2006

V zdaj že večletnem sklopu predstavitev kultur posameznih krajev v Cankarjevem domu je bila letos v žarišču Argentina. Pričakovati je bilo, da bo v glasbeni ponudbi festivala v ospredju tango, a smo dobili vpogled ne le v različne mutacije te najbolj znane argentinske godbene oblike, temveč tudi v nekatera drugačna glasbena snovanja. Poskrbeli so tako za tradicionalni kot jazzovski in z elektroniko podprti tango (Bajofondo Tango Club, edini koncert, ki sem ga, žal, zamudil) pa tudi za tradicijo staroselcev ter pri nas manj znano zvrst chamame.

S slednjo se je festival tudi začel, predstavil pa jo je v zadnjih letih zelo hvaljen argentinski harmonikar ukrajinskega rodu Chango Spasiuk. Sam igra na klavirsko harmoniko, zato pa ima v odličnem spremljevalnem bendu tudi bandoneonista, prav medigra dveh meharskih glasbil pa je poskočnemu, sočnemu chamameju pridala dodatno mikavnost. Changov kvintet (poleg harmonikarjev še violinist in dva kitarista) je nastopil v polni Linhartovi dvorani in priznam, da sem se pošteno začudil, da pri nas toliko ljudi spremlja sodobno etnogodbo. Občutek sem imel, da ne vedo prav veliko o zadevi, ampak da so bolj zastrigli z ušesi, ko so slišali za argentinsko muziko in harmoniko. Kakorkoli, občinstvo se je že po prvi odigrani skladbi razdajalo z aplavzi, vzkliki in drugimi znaki odobravanja, toliko da je bilo še Changu nejasno, pa tudi, zdi se mi, malo nerodno. Ne, niso igrali slabo, ampak prav za ovacije takoj na začetku tudi ni bilo. A kaže, da je bodrenje vlilo muzikantom dodaten zagon, saj so komade (večinoma s prvega mednarodno objavljenega albuma Tarefero De Mis Pagos) igrali vedno bolj zagreto in poglobljeno, nosilne teme pa so si podajali kot žogo na kakšni pomembni košarkarski tekmi. Tukaj je do izraza prišla odlika chamameja, da sicer harmonika vodi nosilno temo, a jo dokaj kmalu prevzamejo druga glasbila ter tako ustvarijo večslojno, razplasteno veseljaško godbo, ki zveni, kot bi jo igral velik orkester.

Žal na drugem argentinskem glasbenem dogodku dvorana ni bila tako polna, čeprav bi si to nastopajoči vsekakor zaslužili. Dvojni koncert je uvedla pevka in tolkalistka Mariana Baraj, ki je z drobnimi sredstvi domišljijsko pričarala zvočni svet argentinskih staroselcev. Z enostavnimi ponavljajočimi se ritmi in s petjem, podobnem zaklinjanju, je na kratkem, a zvočno zgoščenem nastopu učinkovito predstavila starodavno kulturo, v katero se je popolnoma poglobila, kar je pričalo tudi njeno občasno mrmranje med komadi, medtem ko si je na primer na gležnje nadela dodatne ropotulje ali zvončke. Rahlo mističen nastop je bil pravšnji uvod za na trenutke zelo meditativno glasbo saksofonista Javierja Girotta in njegovega kvarteta Aires Tango, ki na matrico tanga lepi jazzovske vzorce. V Italiji živeči pihalec (poleg saksofonov in klarineta igra tudi na andske piščali) je odigral skladbe s svojega projekta Escenas Argentinas, ki so ga navdihnile fotografije iz Argentine, projekcija fotografij pa je spremljala tudi koncert. Imeli smo občutek, kot bi šlo za kinoušesno (oziroma avdio-foto) predstavo, saj je Girotto s svojimi odličnimi sodelavci izjemno učinkovito ujel občutke, hrepenenja, upora, nostalgije, resignacije in žalosti, ki so veli iz podob. Da gre res za poseben zvočno-slikovni dogodek, priča tudi dejstvo, da glasbeniki med komadi niso ničesar govorili, ne med sabo ne občinstvu, kar je Girotto po koncu nastopa tudi pojasnil kot njihovo željo, da bi cel dogodek dojeli kot svojevrstni zvočni film.

Drugi dvojni koncert je začel pevec in pianist Juan Carlos Cáceres, Argentinec, ki živi v Franciji. Strukturo tanga je razširil ter mu dodal prvine šansonjerstva, kantavtortva, nove klasične muzike ter kabarejskih songov. V napovedih so ga primerjali s Paolom Contejem in res me je v nekaterih hitrih, navihanih pesmih spomnil nanj, sploh pa na Contejeve pesmi z latinskimi vplivi. Cáceres, šarmanten in odrsko prekaljen priletni gospod, je postregel s sila energično godbo, katere zanos in polet sta se povečevala iz komada v komad. Pri tem je imel v oporo izvrsten kvartet glasbenikov, dva tolkalca, čelistko in bandoneonistko, ki so marsikdaj za hip prevzeli glavno vlogo in z bliskovitimi, a zelo učinkovitimi solističnimi izleti podčrtavali pevčev raskavi, topli glas ali pa njegov vihravi, perkusivni slog igranja klavirja. Vsekakor več kot le prijetno presenečenje, različica neortodoksnega, a vseeno še kako (tako čustveno kot glasbeno) razburkanega tanga, ki je, čeprav gre daleč stran od kanona, imenitno uvedel drugi del večera s prav tako imenitnim izvajalcem, a tokrat spoštovalcem zgodovinskih oblik tanga, Cristóbalom Repettom.

Repetto se je izkazal kot vrhunski izvajalec, takšen, ki se zna popolnoma potopiti v svojo skrbno zgrajeno odrsko prezenco. To je pazljivo izdelal iz več prvin: obleke, mimike, hoje (na odru je šepal, čeprav v resnici nima te hibe!) ter seveda glasu. Slednji je že na njegovem izvrstnem, po pevcu imenovanem prvencu z rahlim nazalnim slogom in pridušeno interpretacijo dajal občutek, da poslušamo zaprašene vinilne posnetke iz začetnih desetletij preteklega stoletja, od koder je tudi jemal pesmi za svoj nastop. Repetta je spremljala štiričlanska zasedba brez bandoneona, a s kar tremi kitaristi ter glasbenim vodjo skupine, ki je igral na nenavadno glasbilo, kombinacijo violine in trobente oziroma troblje. Tudi Repetto je, podobno kot Cáceres, počasi stopnjeval dinamiko koncerta, le s to razliko, da je imel več vrhuncev, ko so se glasbeniki popolnoma predali glasbi in dosegli malone ekstatično vzdušje, kar je bila zasluga ne le Repetta z njegovim zamaknjenim vokalnim in scenskim pristopom (kot bi nas premaknil v drug čas!), pač pa tudi izjemnih glasbenikov, ki se, čeprav je bilo jasno, da so vsi po vrsti virtuozi, s svojimi veščinami niso šopirili. Vse to velja za prav vse obravnavane glasbenike, ki so se izkazali s tenkočutnostjo in z domišljijskim pristopom ter pokazali, kako lahko enak (ali vsaj podoben) glasbeni temelj zazveni v drugačnih ter svežih zvočnih in scenskih podobah.

Mario Batelić